Razstavili so približno 100 tisoč eksponatov, polovica je bila domačih, in obiskovalci so občudovali tehnološke dosežke ‒ tiskalnik, ki naredi pet tisoč kopij v eni uri, predhodnike koles, stroje za tkanje, najbolj pa je privlačil diamant, zdaj del zbirke kronskih draguljev. Med gostjami je še posebej izstopala Francija, ki je ob stoletnici francoske revolucije vabila na pariško svetovno razstavo skozi 300-metrsko jekleno čudo, Eifflov stolp.

Sorodna novica S kakšnim paviljonom na Expo 2020?

Svetovne razstave že od začetkov spodbujajo gospodarski razvoj ‒ prvič so na Expih predstavili telefon in mobilni telefon, pomične stopnice, dizelski motor, panoramsko kolo ... ‒ a prvi stik obiskovalca na Expu je stik z arhitekturno domiselnostjo, ki lahko (p)ostane ikona nekega naroda.

"Najprej je raven vode, ker je Slovenija zdrava in polna kakovostne vode, drugi element paviljona predstavlja gozd, tretji pa je kot streha, ki daje zaščito pred vročim arabskim soncem," naš paviljon opiše Robert Klun, ki ga je zasnoval skupaj s Sandijem Piršem. Izkazuje trajnost, eno od treh tem dubajskega Expa, drugi dve sta priložnost in mobilnost; in tako bo v ameriškem paviljonu med drugim predstavljena t. i. hyperloop tehnologija, javni prevoz prihodnosti, tudi za tovor; v majhnih brezkolesnih kokonih se bo po vakuumskih tubah drvelo tudi do 1.000 km/h.

Slovenija ima po milanskem Expu 2015 spet samostojni paviljon; v Lizboni in Hannovru smo se predstavljali na sejmišču, v Šanghaju smo preoblikovali že obstoječi objekt. A prvi samostojni paviljon je pred Sonoarhitekti (ki jih je za Milano k sodelovanju povabilo podjetje Lumar) zasnoval biro Sadar Vuga, z njim bi se lahko ponašali že leta 2000, vendar pa je nato padla odločitev, da se predstavimo drugače. "Republika Slovenija je imela v Hannovru svoj prostor, na katerem je bilo mogoče postaviti prostostoječi objekt. Torej ne velike ambicije, da se Slovenija predstavi kot nova država z lastnim paviljonom, izbranim na javnem razpisu, ampak postavitev znotraj območja sejmišča," odločitev države komentira Boštjan Vuga.

Je eden izmed več kot šestdesetih podpisnikov odprtega pisma arhitektov, ki so konec januarja opozorili na nesprejemljivo odločitev naročnika paviljona za Dubaj, gospodarskega ministrstva. V pismu so poudarili, da je vlada že leta 2016 sprejela sklep za izvedbo slovenske predstavitve na Expu 2020, da je rok za izdelavo idejne zasnove občutno prekratek (le tri tedne), da komisija za izbor ni javno imenovana, da so merila za ocenjevanje ponudb ohlapna, netransparentna, nestrokovna, celo žaljiva (zadnje se nanaša na ocenjevanje del kot izvirnih, delno izvirnih in neizvirnih).

"Predstavitev posamezne države na svetovnih razstavah Expo je ena ključnih priložnosti vsake vlade za prikaz splošne vizije, stanja in nazorov v državi," so poudarili v pismu, naslovljenem tudi predsedniku vlade. Proti takemu načinu je javno protestirala tudi Zbornica za arhitekturo in prostor Slovenije, ustanovljena prav z namenom zagotavljanja strokovnosti, varovanja javnega interesa in graditve objektov. "Mi smo opozarjali, da sodelovanje na takšnem natečaju prinaša neka tveganja za arhitekte, saj je proti etičnemu kodeksu, očitno pa se vedno najde kdo, ki kljub temu želi sodelovati," ovrednoti vlogo petih prijaviteljev za Dubaj predstavnik Zbornice Tomaž Krištof.

Zakaj so na ministrstvu čakali tri leta, da objavijo javni poziv tik pred zdajci, je vprašanje, na katerega bi si tudi davkoplačevalci zaslužili odgovor, navsezadnje gre za skoraj 10 milijonov evrov vreden projekt, na katerega je prav zaradi načina izbora spet padla senca dvoma ‒ tako kot za Milano tudi tokrat ni bil izveden javni arhitekturni natečaj, zdaj z argumentom, da se mudi. Kar vsekakor drži, če objaviš javni poziv šele leta 2019 ‒ in paviljon je treba v Dubaju postaviti do oktobra, leto dni pred začetkom dogodka.

23. novembra 2018 je bila med tremi prijavitelji za Expo 2025 izbrana Osaka na Japonskem. Tako je že znana njihova usmeritev ‒ robotizacija, umetna inteligenca, t. i. družba 5.0. Časa za javni arhitekturni natečaj je torej spet več kot dovolj, upajmo, da čim prej dobimo sklep vlade o tem, kdo bo naročnik. In ob tem bi bilo vredno temeljito premisliti, kdo je najboljši naročnik; nosilec lizbonske predstavitve je bil Urad vlade za komuniciranje, hannovrsko ministrstvo za znanost in tehnologijo, zadnjih treh svetovnih razstav pa gospodarsko ministrstvo (nekdanji JAPTI, zdaj Spirit).

Arhitekturna stroka spada pod domicil kulturnega ministrstva. Ki pa je bilo v vsej tej zgodbi nenavadno tiho. Še več, na zaslišanju Zorana Pozniča za novega kulturnega ministra je kar nekaj poslancev predlagalo, da se arhitektom odvzame status samozaposlenega v kulturi, češ da delujejo na trgu. A na njem na primer delujejo tudi knjižni založniki ‒ pa so kljub temu upravičeni tudi do javnega denarja. Takšni pozivi le še dodatno kažejo na nerazumevanje pomena dela arhitektov, ki urejajo naš javni prostor, ki razvijajo naša mesta. Kultura bivanja, umetnost prostora nista le termina. Vsaj ne za nekatere druge evropske vlade.

Vabljeni ste tudi k ogledu Sobotnega Dnevnikovega izbora o tej temi.