Po včerajšnjih maratonskih usklajevanjih so politične karte razdeljene takole. Desus bo brez zadrege kršil koalicijsko pogodbo, po kateri bi se morale vladne stranke izogibati rušenju ministrov. Opozicija prešteva glasove: če bodo za poleg desnih tudi leve stranke, bo interpelacija uspela.

V SMC-ju preračunavajo politično škodo, ki bi nastala, če poslanci te stranke ne bi večinsko podprli ministrice Kopač Mrakove. Socialni demokrati grozijo z ministrskimi odstopi in držijo roko na kljuki koalicijski vrat. Hkrati pa se zavedajo, da to pomeni predčasne volitve, ki si jih ta hip še nihče ne želi. Premier Miro Cerar pa išče formulo, s katero bi rešil vlado.

Najnovejšo koalicijsko krizo, ki jo je tudi tokrat, kot že tolikokrat doslej, sprožil Karl Erjavec, vlada sicer lahko preživi. Če bo ministrica dobila podporo največje vladne stranke, lahko obdrži svoj položaj, čeprav s hudo politično klofuto v parlamentu. S tem bi socialni demokrati dobili alibi, da ostanejo v vladi, in koalicija bi bila do naslednje krize vsaj za silo rešena.

Seveda pa bi se ob takšnem scenariju zastavilo vprašanje, kaj je sploh sprožilo najnovejši politični vihar. Zgodba o dveh koroških dečkih zagotovo ne. Erjavec prostodušno priznava, da gre za spor o kadrovanju v svete različnih zavodov. V ozadju pa je še očiten spopad med DeSUS-om in socialnimi demokrati za glasove vse bolj številčnih starejših volivcev. In ta spopad se tudi po današnjem glasovanju ne bo končal.

Predsedniku vlade se tako lahko zgodi zanimiv paradoks - da danes reši ministrico, koalicijo in vlado. In da bo to še pred začetkom vroče politične jeseni zelo obžaloval.