Mednarodna skupnost je sicer sprejela vrsto sporazumov za ustavitev vseh oblik suženjstva in sprožila veliko dejavnosti za boj proti trgovini z ljudmi. Kljub temu pa je danes na milijone ljudi, žensk, moških in otrok, izpostavljenih sodobnim oblikam suženjstva. Tudi Slovenija ni več le tranzicijska dežela. Tudi pri nas se trguje z ljudmi, jih kupuje ali prodaja. Zakaj mora biti toliko ljudi prikrajšanih za svobodo? Od začetkov človeštva do danes si prilaščamo svobodo drugega človeka, ki nam more služiti. Še posebno v zadnjih desetletjih smo razvili kulturo odmetavanja, kjer nam tudi človek nič več ne velja, je le predmet uporabe in zadovoljitve naših potreb. Ali smo res lahko srečni na račun svobode drugega?
Ne moremo biti ... Zato nas organizatorji na današnji dan spodbujajo z geslom »Prižgi luč proti trgovini z ljudmi«. Želijo spodbuditi vsakega izmed nas, da bi s konkretnimi dejanji preprečevali suženjstvo, ki je svetovni pojav. Pri trgovini z ljudmi ne gre samo za prisilno prostitucijo, ampak tudi prisilno delo, zahtevano beračenje in trgovanje s človeškimi organi. Na stotine deklet je odšlo v tujino z iluzijo o polnem življenju. Res je, da se veliko organizacij in društev bori proti temu in jim pomaga. Toda novih in novih žrtev je preveč, tudi pri nas, v Sloveniji.

Današnji dan pa je izbran zato, ker je god svete Bakhite, zavetnice žrtev trgovine z ljudmi. Njeno ime pomeni srečna. Živela je na prehodu iz devetnajstega v dvajseto stoletje v Sudanu v Afriki. Njeno brezskrbno otroštvo so prekinili arabski trgovci s sužnji. Petkrat so jo prodali. Bila je mučena in zlorabljena. Najhujše trpljenje je doživela pri turškem generalu. Z britvijo so ji vrezali štirinajst ran in jih posuli s soljo, da bi ostala za vedno zaznamovana kot sužnja. V mlaki krvi je doživela po treh mesecih nerazumljivo čudežno ozdravitev. Kupil jo je italijanski konzul Legnani, ker jo je želel osvoboditi. Bakhita pa se ni mogla vrniti domov, saj se zaradi šoka ob ugrabitvi ni spomnila niti svojega imena, kaj šele svoje vasi. V Italiji jo konzul podari prijatelju Michieliju. Bakhita varuje njegovi hčerki, Michieli pa se vrne v Sudan. Bakhita hoče ostati v Italiji. Da se krstiti in postane redovnica. Do svoje smrti opravlja v samostanu zelo preprosta dela, vedno pa vliva številnim v trpljenju upanje. Bakhita, ki je tudi zavetnica Afrike, verjame, da se le z odpuščanjem da živeti v novi dan.

O sudanski sužnji smo prav na kulturni praznik dobili prvo biografijo v slovenskem jeziku z naslovom Od sužnosti do svetosti. O Bakhiti obstaja tudi čudovit film, ki ga številni poznate. Čim več pa bomo o sodobnem suženjstvu danes govorili, toliko bolj bomo pozorni na vse nenavadno, kar se okoli nas ali pri nas na naših ulicah dogaja. Ali si ne želi biti vsak izmed nas svoboden?!