V nedeljo, 22. septembra, bodo v Nemčiji zvezne parlamentarne volitve, in kot kažejo javnomnenjske raziskave, bo premočna zmagovalka volitev dozdajšnja kanclerka Angela Merkel, ki je na čelu krščanskodemokratske stranke CDU že 13 let.

Zmago bodo slavili skupaj s sestrsko bavarsko stranko CSU, ki je na nedeljskih deželnih volitvah znova pobrala absolutno večino glasov in bo sama vladala najbogatejši nemški deželi.

<-- Vsebina spodaj se je prenesla iz starega urejevalnika. Odstranite to vrstico in shranite/uredite novico. -->

Najvplivnejša ženska na svetu, nemška kanclerka Angela Merkel, ki jo njeni privrženci ljubkovalno kličejo Angie, lahko dokaj mirno pričakuje nedeljske zvezne parlamentarne volitve. Unija obeh krščanskih strank bo tudi v 18. sklicu spodnjega doma nemškega parlamenta bundestaga imela največ poslancev. To so nedvomno pokazali izidi volitev na Bavarskem. Ji pa velike skrbi povzročajo njeni dosedanji koalicijski partnerji na zvezni ravni liberalci (FDP), ki so na Bavarskem doživeli pravi volilni polom, saj jim ni uspelo prestopiti praga, potrebnega za vstop v parlament. Ker jim javnomnenjske raziskave tudi na zvezni ravni ne kažejo dobro, je lahko nadaljevanje dosedanje črno-rumene koalicije v Berlinu ogroženo.

Merklova si sicer želi, da bi dosedanja vlada, ki jo sestavljajo obe krščanski stranki in liberalci, nadaljevala svoje delo, vendar kljub prošnjam liberalcev v volilnem boju CDU ne želi pozivati volivcev, naj t. i. drugi glas oddajo liberalcem. Nemški volivci namreč na volitvah v bundestag, ki ima zakonsko določeno le spodnjo mejo števila poslancev 598, vedno oddajo dva glasova, prvega neposredno svojemu kandidatu, drugega pa lahko oddajo poljubni stranki.

Če liberalcem na prihajajočih nedeljskih volitvah ne uspe priti v bundestag ali pa če bodo imele vse tri stranke CDU, CSU in FDP premalo glasov za vladanje, je zelo verjetno, da bo prišlo do nove velike koalicije med CDU/CSU in največjo opozicijsko stranko socialdemokrati (SPD). S tem bi se ponovil položaj iz prvega kanclerskega mandata Merklove, ko je bila prisiljena vladati skupaj s socialdemokrati. Po mnenju mnogih niti ne neuspešno. Vse druge mogoče koalicije so glede na stališča strank bistveno manj verjetne. V to skupino spadajo tako t. i. Jamajka koalicija (črno-rumeno-zeleno; CDU/CSU, FDP in Zeleni), t. i. Libanon koalicija (rdeče-rdeče-zeleno; SPD, levica in Zeleni), kot tudi t. i. semafor koalicija (rdeče-rumeno-zeleno; SPD, FDP in Zeleni). Javnomnenjske raziskave tako ali tako kažejo, da si večina volivcev želi oblikovanje velike koalicije.

Volivci se očitno zavedajo, da država potrebuje nove reforme. To kljub temu, da gre Nemčiji v času, ko številne evropske države ječijo pod bremenom finančne in gospodarske krize, zelo dobro. Gospodarstvo cveti in država že leta ni imela tako nizke brezposelnosti. Čeprav se Angela Merkel in njen izzivalec Peer Steinbrück razlikujeta v številnih stališčih (davki, zakonsko določena najnižja plača, varčevalni ukrepi…), pa tudi med gospodarstveniki prevladuje mnenje, da bi bila za državo verjetno najboljša velika koalicija, ki bi bila sposobna izpeljati tudi za volivce neprijetne reforme. Vsekakor naj bi bil zdaj čas pravi, saj je po mnenju mnogih Angela Merkel ob koncu svojega drugega mandata tako močna, kot ni bil pred njo še noben kancler, njena visoka priljubljenost med volivci je stabilna, znotraj svoje stranke pa tudi nima več tekmecev.