Nizka volilna udeležba tako na evropskih kot splošnih volitvah postaja trend, ki je posledica nezaupanja v politične elite. In politika si je nezaupanje javnosti nakopala sama.

To ne velja le za slovenski prostor, kjer se nezaupanje javnosti do politike in političnih strank med seboj kaže že v tem, da od leta 2008 niti ena vlada ni dokončala svojega mandata, zadnje mesece pa sta k temu prispevala še oblikovanje nove koalicije in komisarska kandidatura Alenke Bratušek. Integriteta in pa nekoruptivnost sta lastnosti, ki ju posamezniki pričakujemo drug od drugega, še več pa od izvoljenih politikov, ki odločajo o naši socialni in ekonomski prihodnosti. Da v gospodarskopolitičnem svetu prevladuje pomanjkanje zaupanja, priznavajo tudi odločevalci, saj so si geslo "Moč zaupanja" izposodili za organizacijo Blejskega strateškega foruma, ki se je končal prejšnji teden.

In kje se najprej ruši zaupanje? "Če kdo pomisli, da njegove pravice niso spoštovane, je to zaupanje prekršeno. Enako je pri človekovih pravicah. Pri njih ne gre le za zaupanje med posamezniki, ampak tudi med državljani in državo. Država si mora pridobiti zaupanje državljanov. Z zakoni in politiko mora dokazati, da spoštuje in varuje pravice vseh, " je za Globus povedala namestnica visoke komisarke OZN-a za človekove pravice Flavia Pansieri.

Ukrajinsko-ruska kriza
Gospodarski propad Ukrajine je to 45-milijonsko državo potegnil v vojno z Rusijo. Ne Washington ne Evropa, ki vlado v Kijevu politično podpirata, nimata finančne moči, da bi Ukrajino potegnili iz brezna propada. Celo Mednarodni denarni sklad je pri ukrajinskem financiranju previden, del posojil je Ukrajini ponudila Evropska investicijska banka, ki je v lasti držav članic Unije, torej tudi Slovenije. A tega Bruselj ne oglašuje. Evropska unija, ki je večino časa zaposlena sama s sabo, se je odzivala počasi in se na koncu samokaznovala. "Gospodarske sankcije proti Rusiji in ruske proti Uniji v ekonomskem smislu nimajo prav nobenega smisla," pravi Leonid Grigorjev, ekonomist in svetovalec ruske vlade za energetiko. Unija bo letos po lastnih ocenah izgubila najmanj 40 milijard evrov v menjavi z Rusijo. Kako daleč bo šla Rusija s protiukrepi, pa še čakamo.

Sankcije Zahoda so se začele vrstiti po sestrelitvi malezijskega letala nad Ukrajino, brez dokazov je bila obtožena vlada v Moskvi. In če se izkaže, da so krive ukrajinske sile, ki na vzhodu Ukrajine že od majskih volitev izvajajo protiteroristične operacije – pred leti so med vojaškimi vajami po pomoti sestrelile izraelsko potniško letalo –, kakšen bo odgovor Moskve? In kakšni argumenti Zahoda?

Hladna vojna med Rusijo in Zahodom tako vstopa v novo poglavje, ki ga je z okrepitvijo Natovih odzivnih sil na Baltiku oziroma na zahodni ruski meji začela v Walesu pisati zveza Nato. Podpisan je sicer tudi sporazum o premirju na vzhodu Ukrajine, kjer pa orožje ni potihnilo. Ironično je središče mirovnih pogajanj med vlado v Kijevu, separatisti v Donecku in Lugansku ter Moskvo postal Minsk, prestolnica zadnje diktature v Evropi, kakor Belorusijo rada označuje demokratična Evropska unija.

Sirija in Irak
Neenotnost in nezaupanje sta že del zgodovine in tradicije politik na Bližnjem vzhodu. Različni interesi svetovnih in regionalnih sil, ki šibke režime izkoriščajo za podaljšek lastnih ideologij, so Sirijo spremenili v množično grobišče. Sirija in Irak sta najmanj leto dni del istega konflikta, saj so meje med državama hitro izginile. In medtem ko je svet le gledal morijo civilistov in medetnično klanje, na območje pa pošiljal predvsem orožje, je odziv mednarodne skupnosti začela narekovati skrajna skupina borcev, ki se je razglasila za Islamsko državo. Ta je že leta obstajala v Iraku, a nikogar razen lokalnega prebivalstva zares ni motila. Šele ko so največje obveščevalne službe ugotovile, da je dejansko Zahod postal mobilizacijsko prizorišče za te borce, je Islamska država postala grožnja svetovnemu redu in miru. A zračni napadi, tudi če se jim pridruži koalicija voljnih iz Evrope in Arabskega sveta, težave ne bodo odpravili. Jutri bomo slišali, kakšno strategijo bo predstavil ameriški predsednik Barack Obama.

Kakih pretiranih ovacij ni pričakovati, saj se je Zahod, ki je zahteval odstop sirskega predsednika Bašarja Al Asada, zdaj znašel v popolni zagati. Z Asadom ima namreč skupnega sovražnika – Islamsko državo, ki je zdaj tarča tako ameriških kot sirskih bojnih letal. Vojaške in politične stratege zdaj zaposluje vprašanje, kako onemogočiti teroriste, ne da bi okrepili Bašarja Al Asada. O tako imenovani kolateralni škodi, kot vojaški strategi imenujejo "nenamerne" nedolžne žrtve, ne bomo slišali ničesar. Mali človek pač ni del visoke diplomacije.

Komu sploh verjeti? V oddaji Globus.