Drži, izjeme so možne za primere zdravstvenih težav, mladoletnih migrantov in bojazni, da bi s tujcem v državi vrnitve nečloveško ravnali. A o vsem tem odloča kar za to neusposobljena policija.

Koga nas mora biti v resnici strah? Gotovo so se varnostne razmere globalno dramatično poslabšale. In politično najlažji, za pomiritev notranje javnosti tudi najučinkovitejši odgovor je seveda represivni. Do neke razumne mere bi bil celo razumljiv, če bi politika delovala tudi preventivno, če bi se ukvarjala z vzroki za poslabšanje varnosti, če bi begunski val prepoznala kot humanitarno katastrofo, če bi bili ukrepi sorazmerni, politično racionalni in v skladu z mednarodnim pravom. A nanj se uradna Ljubljana sklicuje le, ko ji to odgovarja, denimo pri arbitraži. V primeru zakona o tujcih ga gladko obide s kolektivnim zanikanjem pravice do mednarodne zaščite. In pri vprašanjih, kjer ne gre za manj pomembne spremembe zakonodaje, ampak za civilizacijski odnos do pravne države, je velika levo-desna koalicija vse bolj uglašena, utihnil je tudi do tega kritični minister Klemenčič. Zato si ne delajmo utvar, da je dvotretjinska večina, potrebna za razglasitev "spremenjenih razmer" kakšna posebna varovalka. Nas potiska v militarizacijo družbe: z novim načinom uporabe električnega paralizatorja, novim vodnim topom, policijskimi pooblastili vojski ...

Ni dolgo, kar se je EU-politika zgražala nad "diktatorjem" Orbanom. Danes sta skrajno desna višegrajska politična metodologija in retorika pri vprašanju migracij vse bolj uradna agenda političnega centra. Slovenija postaja svetilnik 21. stoletja. A svetilnik, ki z žico na schengenski meji in novo represivno zakonodajo "sveti" v naslednjo epizodo somraka človekovih pravic v trdnjavi EU. Ne dvomite, da bo ista politika enako enotna navalila tudi, ko bodo spet krčili pravice vsem nam, ne le tujcem, s katerimi nam "grozijo" zdaj. Kajti za varnost gre, bodo rekli.