Seveda bi se dalo našteti nekaj slavnih čarovnikov, vendarle pa so v čarovništvu, tako resničnem kot literarnem, vedno prevladovale ženske.
Če si pogledamo statistiko uradnih čarovniških procesov, je bilo med obtoženimi kar štiri petine žensk, med obtoženimi moškimi pa so vsaj tri četrtine obtožili zaradi povezav z ženskami, obtoženimi coprništva.
Razlogov za to je več. Najprej gotovo sposobnost žensk, da na svet prinesejo novo življenje, kar je dolgo veljalo za največjo čarovnijo na svetu. Moški česa takega, če so bili še tako močni, hitri in glasni, niso zmogli. Zato je bil v starejših skupnostih tako dolgo prevladujoč matriarhat.
Drug razlog je način življenja. Moški so od nekdaj več hodili naokrog, najprej na lov, potem v vojne, še kasneje na nogometne tekme in v gostilne. Ženske so se več zadrževale doma in v okolici. Nabiranje sadežev in zelišč, kot tudi znanje, povezano s tem, je bilo bolj v domeni žensk kot moških. Ker so se naučile zelišča uporabiti še za kaj drugega kot obložiti zajca, ki ga je lovec prinesel iz gozda, so si nekatere na ta način pridobile veliko spoštovanja v družbi.
Tako lahko besedo mag v več jezikih povežemo z znanjem. Mag je tisti, ki razume, tisti, ki ve. Mag je ne nazadnje še vedno kratica za magistra. Znanje pa ni nekaj slabega, kajne? Vsaj ne samo po sebi. Kako so torej začeli čarovnice povezovati s hudobijo, škodo, boleznijo?
Do srednjega veka so ljudje čarovnice spoštovali. Niso jih vedno imeli radi, včasih so se jih tudi bali, a splošnega sovraštva vendarle ni bilo. Z razvojem znanosti pa se je začelo tekmovanje za znanje, ki je vse bolj pomenilo moč. Na eni strani so zrasli centri moči, ki so znanje zaklepali v knjige, dostopne le izbranim, na primer za samostanskimi zidovi, na drugi pa so bile številne zeliščarice, ki so marsikaj vedele, čeprav ne vedno razumele. Za povrh so znale še marsikaj, kar je veljalo za tabu. Na primer opraviti splav.
Trčenje Cerkve in čarovnic je bilo neizbežno. Neodvisne ženske so postale pripravne tarče in dežurne krivke za vse, kar se je slabega godilo v deželi. Če je komu zbolela živina, je tolažbo našel v obtožbi samotarke z roba vasi. Če so jo obesili, je morda za povrh dobil še njeno kolibo.
Ker so se približno v enakem času razvijale tudi pravljice, so liki čarovnic vstopili tudi vanje. Tako najdemo pri starejših pravljicah, ki so tesno povezane z miti, še vedno čarovnice, ki imajo tako dobre kot slabe lastnosti. Celo v Bibliji (v Stari zavezi) se znajde čarovnica, ki Savlu prerokuje izid prihajajoče bitke in popolnoma jasno je, da Savel, sicer uradno proti coprništvu, v tem ne vidi nič slabega.
Bolj znana je gotovo Kirka, čarovnica iz Odiseje, ki je rada spreminjala ljudi v živali. Odisejevi mornarji so tako postali prašiči, Odisej pa se je pred njenimi magičnimi močmi zavaroval s čarobnim zeliščem. Kmalu sta postala ljubimca in po letu dni, ko se je poslovil, mu je vrnila posadko v človeški obliki in še nasvet, kako preživeti smrtonosno ožino med Scilo in Karibdo. Kirka je imela torej tako slabe kot dobre plati.
Podobno je z Morgano Le Fay, najpomembnejšim ženskim likom iz cikla zgodb o kralju Arturju. Formalno je sicer vila (la fee je francosko vila, od tod tudi ime za pravljice, kar bi bilo v dobesednem prevodu pripovedi o vilah), ne čarovnica, a svoje znanje uporablja tako za zdravljenje prijateljev kot uničevanje nasprotnikov.
In kakšna je razlika med vilo in čarovnico? Do industrijske revolucije je šlo bolj za poimenovanje. Tako vile kot čarovnice so znale delati dobro in slabo. Spomnimo se recimo vil iz Trnuljčice. Vse, razen ene, so deklici v zibki prinesle dobre lastnosti. Ena pa jo je preklela, kar je dokaz, da vile (tudi v slovenskem izročilu) lahko nagajajo ali škodijo.
Pri Perraultu (napisal je le osem pravljic, od katerih zagotovo poznate štiri) so vse vile, razen tiste v Pepelki, lahko dobre ali slabe. Lahko bi celo rekli, da so navihane.
Šele brata Grimm sta v 19. stoletju iz dramaturških razlogov čarovnice začela vse bolj povezovati z zlom, a še Andersen je v Snežno kraljico vključil čarovnico, ki si predvsem želi družbe, zato Kaju vzame spomin na Gerdo. Torej ni zlobna, ampak zgolj sebična. Ne nazadnje, celo čarovnica v Motovilki je predstavljena podobno. Preračunljiva, posesivna in maščevalna, a najslabše dejanje v pravljici vendarle izpeljeta Motovilkina starša, ki sta se lastnemu otroku odrekla za prgišče zelenjave.
Industrijska revolucija je pripeljala do specializacije. Čarovnice pri tem niso bile izvzete, zato se je sčasoma začela delitev na dobre vile in zlobne čarovnice, čeprav gre za dve plati istega kovanca, tako kot pri vsakem znanju. Nož, smodnik ali jedrsko energijo lahko pač uporabimo tako ali drugače.
V 20. stoletju moramo omeniti še vsaj Čarovnika iz Oza, kjer se zgodba (več kot 40 se jih je nabralo za tem) začne s pristankom na čarovnici z Vzhoda. Takrat izvemo, da je bila zlobna, kar velja tudi za njeno sestro z Zahoda. Vendar Severna čarovnica nastopi kot prijazna in zaščitniška oseba, pa tudi sam čarovnik (ki je bolj slaven kot sposoben) nikakor ni slab.
Ljubitelji Igre prestolov gotovo poznajo Melisandro, Rdečo čarovnico, ki se je izkazala tako z dobrimi kot slabimi dejanji. In še bi lahko našteval.
Čarovništvo se v zadnjih letih vrača (čeprav nikoli ni zamrlo, saj številna ljudstva niso nikoli opustila ideje o spreminjanju realnosti s pomočjo magije). Poglavitni razlog za pojav novega poganstva je razočaranje nad svetom, ki je postal preveč materialističen. Tradicionalne vrednote, kot so prijateljstvo, starševstvo, nesebičnost in podobno, je zamenjala čista matematika. Kolikor imaš, toliko veljaš.
Marsikdo se s takšno realnostjo ne strinja, zato se ozira v preteklost, kjer je bilo sicer marsikaj narobe, a lahko od tam izluščimo tudi marsikaj dobrega. Naj gre za iskanje resnice v gibanju planetov ali nadomeščanje antibiotikov z brusničnim sokom, stara znanja, ki so jih najbolje obvladale prav čarovnice, niso čisto brez vrednosti. Tako coprništvo ostaja z nami in bi si ga, tudi če bi uradno popolnoma zamrlo, še enkrat izmislili.
Ker bo noči čarovnic sledilo še obdobje obdarovanj, zaključimo z omembo Befane, čarovnice, ki v Italiji še vedno pridno nadomešča Božička. S tem, da so darila za ’pridne’ in ’poredne’ popolnoma različna …
Vsi uporabljeni slikovni materiali so v javni lasti. Viri:
https://pravljice.org/pravljice/o-pravljicah/carovnice/
https://charles-perraults-fairy-tales.weebly.com/books/perraults-fairy-tales-illustrated-by-
thiriet
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje