Princ sreča princeso (ali obratno), poročita se in srečno živita do konca svojih dni. Takšni elementi so sicer stalnica, a pogosto so zgolj kot okrasje na koncu zgodbe, v kateri 'dobro premaga zlo' ali kar koli že se nam zdi, da smo iz pravljice izluščili.
Tokrat bi rad pokazal, da je takšen pristop napačen. Pravljice nas o človeških odnosih naučijo ogromno. Tudi o ljubezenskih. Seveda na svoj način, včasih zelo poenostavljeno, pogosto simbolno, a vseeno še kako življenjsko in uporabno. Le skozi prava očala jih moramo pogledati.
1. Vztrajnost
Zavrnitve in neuspehi so del življenja in v ljubezni ni nič drugače. Že res, da se vsi spomnimo princa, ki se sprehodi do Trnuljčice, ona pa samo zasanjano razpre oči in že je ves grad v pričakovanju ohceti. Pozabljamo pa, da je morala ona nanj čakati sto let!
Še več. Pozabljamo, da so pred njim poskušali številni junaki, ki so žalostno končali v trnju. Se pravi, da je bilo treba kar veliko snubcev za eno samo princesko. Vsaj v različici bratov Grimm je tako. Pri Perraultu je še huje. Zaljubljenca sta sicer skupaj srečna, dobita celo dva otročička, a kaj, ko ima njegova mama drugačne načrte. Svojo snaho in vnuka bi rada namreč pojedla – v omaki Robert.
Ali pa, če naredimo še korak nazaj v zgodovino, do Giambattista Basileja, kjer je sreči princa in Trnuljčice (v tej različici ji je sicer ime Talia) v napoto kar – njegova žena.
Morda pogledamo še kako drugo pravljico? Sneguljčica prav tako zlepa ne najde življenjskega sopotnika, čeprav nekaj časa preživi v hiši s kar sedmimi samskimi rudarji. So pač palčki in imajo drugačne prioritete. Raje kopljejo zlato, kot da bi jo zaščitili pred zlobno coprnico. Sneguljčica mora za srečanje s princem dobesedno umreti!
Tudi princi morajo pokazati vztrajnost, saj sta za ljubezen potrebna dva in oba morata biti dolgoprogaša. Ko princesa žabcu ob vodi obljubi vse, kar si on zaželi, je videti, da bo svoje cilje dosegel z enim samim potopom na dno ribnika. Toda potem ona preprosto pozabi na dano besedo (kako življenjsko, kajne?) in mali žabec mora na dolgo pot do njenega gradu, tam narediti vtis na njenega očeta in na koncu še nanjo, da lahko postane princ in s tem primeren za njenega moža.
2. Status
S povzetkom Žabjega kralja smo prišli do druge pomembne ovire na poti do primernega življenjskega sopotnika. Ker je princev in princes le omejeno število, so lahko toliko bolj izbirčni. Princ si pač lahko privošči organizirati ples za vsa dekleta iz kraljestva, da bo izbral eno samo primerno punco. Princesa pač lahko snubcem postavlja uganke in jim daje sekati glave, če niso dorasli njenim domislicam.
Če je žabec moral peš do njenega gradu, da je prišel do princese, mora Zver v Lepotici in Zveri svoj grad že kar imeti. Ker grad ni dovolj, ji mora še dolgo (v pravljici ni jasno, kako dolgo, a gotovo gre za mesece in mesece) pihati na dušo, da v njem prepozna primernega življenjskega sopotnika.
Toda Žabji kralj in Zver sta grad vsaj imela. Kaj pa, če si le mlinarjev sin? In še to najmlajši, kar v pravljici pomeni, da ti iz naslova dedovanje pripada le maček? No, tudi v takem primeru se je moč dokopati do princese, le pravo zaporedje korakov moraš napraviti. V Obutem mačku lepo vidimo, da je končni cilj (poroka s princeso) dosegljiv ob prilizovanju, kraji, laganju, grozenju in za povrh še umoru.
Ne pravijo zastonj, da je v ljubezni in vojni vse dovoljeno.
Podobno si družbeni položaj ustvarita mlinarjeva hči v Špicparkeljcu in krojač v Pogumnem krojačku. Z nekaj vztrajnosti in veliko zvijačnosti. S tem, da doseg statusa s poroko niti približno ne zagotavlja slovitega 'srečno do konca svojih dni'.
Mlinarjeva hči se mora na koncu boriti za svojega otroka, ki ga je v stiski obljubila Špicparkeljcu, krojaček, ki postane prestolonaslednik, pa v spanju izda svoj izvor in žena že naslednje jutro organizira njegov umor.
3. Nasprotniki
Največje ovire na poti sreče mladih zaljubljencev so tradicionalno njihovi starši. Spomnimo se le Pepelke, ki je niti na ples niso pustili, čeprav so šla vsa dekleta iz kraljestva. Da je sploh prišla do priložnosti srečanja s princem, je morala ločiti zrnje od plev, prekršiti 'hausarest' in še dobiti pravo obleko.
Če za spremembo zavijem še h kaki manj znani pravljici – Princesa Maleen bratov Grimm pripoveduje o naslovni junakinji in princu, ki se želita poročiti, njegov oče je tudi navdušen, a njen ima drugačne načrte. Ker mu ona zabrusi, da ga ne bo ubogala, jo preprosto zazida v stolp, kjer ji pusti hrane in pijače za sedem let. Da bo v miru razmislila o svoji prihodnosti.
Motiv lepotice, zaprte v stolp, je pri nas seveda bolj znan iz Motovilke. Tam se starša izkažeta že pred njenim rojstvom, saj se ji odrečeta v zameno za prgišče solate, a tudi čarovnica, ki jo potem posvoji, ni nič boljša, saj jo pred zunanjimi vplivi zaščiti z zapiranjem v stolp brez vrat. Ko jo kljub vsemu najde princ, ga čarovnica kaznuje z oslepitvijo.
Dodatno težavo predstavljajo kar zaljubljenci drug drugemu. Če je zaljubljenost sprint, je zakon maraton. Tudi če sta si bila sprva všeč, to ne bo več nujno res čez nekaj časa. Omenili smo že pogumnega krojačka, ki mu soproga pripravi prav posebno darilo.
Še bolj podrobno se tematike loteva Tisoč in ena noč, kjer že v uvodni zgodbi izvemo, da sultana vara soproga, ona pa težavo reši tako, da jo da ubiti, vsako naslednjo ženo pa prav tako, a že takoj po poročni noči. Preventivno. Vse do Šeherezade, ki ji je ne le jasno, da za uspeh v ljubezni potrebuješ še kaj več od zagledanosti, ampak zna to modrost tudi prenesti na moža.
Morda je ravno to najpomembnejše sporočilo pravljic o ljubezni – ni nekaj samoumevnega, zanjo se je treba potruditi in se v zvezi nenehno prilagajati. Če stavite zgolj na rožice in čokolado, zelo verjetno ne bo dovolj.
Vsi viri so v javni lasti:
https://otto-kubel.mystrikingly.com/blog/snow-white
https://charlesrobinsonillustrator.blogspot.com/2023/11/frog-prince.html
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje