Večino pravljic (in drugih literarnih del v svoji zbirki) sta namreč krepko predelala v skladu s svojim prepričanjem, da morajo zgodbe povezovati, zato je treba v njih najti čim več prepoznavnih elementov.

Če želenih elementov v 'izvirnem' zapisu ni bilo, sta jih preprosto dodala. Iz številnih ohranjenih dokumentov, vključno z njunimi dnevniki, tujimi knjigami z njunimi opombami in rokopisi različnih verzij posamezne pravljice, je jasno videti, da sta želela s pravljicami vplivati na bralce na čim več nivojih. Jakob, ki je bil bolj navdušen nad mitologijo, je v pravljicah videl priložnost za povezavo skupnosti (nemški narod takrat še ni imel skupne države) na podlagi skupne preteklosti, jezika in zgodovine, Wilhelm pa je več napravil s povezovanjem pravljičnih elementov z biblijskimi.

Morda velja omeniti še, da je Wilhelm večino življenja trpel za tahikardijo (obdobja zelo povečanega srčnega utripa), kar ga je nenehno opominjalo na bližino smrti. Tolažbo in motivacijo je našel v delu in branju.

Oglejmo si primer njunega delovanja ob znani pravljici Janko in Metka.

Prva njuna različica (zapisana 1810 in objavljena 1812) ima naslov Bratec in sestrica. Naslovna junaka nimata niti imen. Ko sta imeni pozneje dobila, se ni samo zmanjšala verjetnost za zamenjavo z drugo pravljico z istim naslovom, ampak sta bila glavna lika tudi simbolno krščena. Zadnja verzija iz leta 1857 je že močno spremenjena.

Če sta v prvih različicah otroka ob novici, da ju bodo pustili v gozdu, zgolj prestrašena, Janko Metko pozneje tolaži z besedami: "Bog nama bo pomagal."

Težava s starši, ki so se pripravljeni odreči svojim otrokom, da povečajo priložnost za lastno preživetje, je odmev ne tako daljnih časov, ko je lakota tudi v večini Evrope predstavljala resno težavo. Brata Grimm sta na lastni koži izkusila tako pomanjkanje denarja kot izkoriščanje otroške delovne sile, kar je v pravljici še kako čutiti.

Vendar sta vse življenje neomajno podpirala drug drugega (tudi mlajše brate in sestro), enako kot to počneta Janko in Metka. Če v večini klasičnih pravljic sorojenci tekmujejo, v nekaterih pa sodelujejo, pri čemer eden skrbi za druge(-ga), se tu dinamika nenehno spreminja. Enkrat Janko ščiti Metko, drugič Metka rešuje Janka. Tako kot sta tudi brata Grimm pomagala drug drugemu in do smrti živela v istem gospodinjstvu.

Odlomek z bleščečimi kamenčki, ki otrokoma pomagajo najti pot domov, je najti že v francoski predhodnici Janka in Metke (Palček), a brata Grimm sta ga gotovo z veseljem ne le obdržala, ampak tudi poudarila, saj rešilni kamenčki močno spominjajo na Ariadnino nit, ki pomaga Tezeju iz labirinta z Minotavrom. Za povrh je bila tudi v neposredni bližini njune domače hiše rečica, ob kateri takšnih kamenčkov ni manjkalo.

Pomembna sprememba glede na Perraultovega Palčka je zavetje za otroka. Medtem ko se v Palčku fantje skrijejo pod previsno skalo, najdeta Janko in Metka zavetišče pod drevesom. Drevesa imajo v germanski in nordijski mitologiji izjemno pomembno vlogo. Pogani so jih tisočletja častili kot božanstva, ne nazadnje je Yggdrasil osrednje drevo nordijske kozmologije, ki povezuje vseh devet (!) svetov.

Tudi ptice, ki pojedo krušne drobtine, najdemo že v francoski različici, a Wilhelm jim je dal veliko večjo vlogo. Simbolna moč besede 'ptica' je pač povsem drugačna od moči izraza 'beli golob'.

Beli golob simbolizira Svetega Duha in prav beli golob otroka pripelje do čarovničine koče. Ta je narejena iz sladkarij, kar je za sestradana otroka pravo rajsko doživetje, a tudi preizkušnja.

Lačna sta, seveda, a še vedno vesta, da hiša ni njuna. Kljub temu brez odlašanja planeta nanjo in jo začneta jesti. Skušnjava spominja na prepovedani sadež v Bibliji. Kot se Adam in Eva nista mogla upreti prepovedi, se tudi Janko in Metka ne moreta zadržati. Kazen je neizogibna.

Lika mačehe in čarovnice kot dve plati iste medalje lahko razumemo na različne načine. Vsaj delno gre morda za osebni obračun z likom matere (v prvi različici je mama, ne mačeha, tista, ki hoče otroke pustiti v gozdu), ki je Jakoba in Wilhelma še kot otroka poslala od doma, da razbremenita domači proračun in čim prej začneta prispevati vanj.

Želji mačehe, da otroke prepusti zverem in čarovnice, da ju poje, sta vsekakor ostanek poganskega, kar sta religiozna pisca pravljic poskušala kaznovati in izbrisati (seveda je ogenj za kaj takega simbolno najprimernejši), psihološko pa sta z izdajalsko materjo obračunala tako, da je Metka čarovnico porinila v peč, po vrnitvi pa izvemo le, da je mačeha umrla. Tako otroka obračunata z mamo, ki ni več mama, ampak mačeha, namesto z njo pa sta se spopadla s coprnico.

Vrnitev domov ima izrazito mitološke in religiozne elemente. Preden dosežeta hišo, morata prečkati vodo, ki prej ni bila niti omenjena. Prečkanje reke Stiks je v grški mitologiji enako prečkanju svetov živih in mrtvih. Janko in Metka se vračata iz sveta mrtvih, kamor so ju poslali starši. Takšna pot ni preprosta. Ni bilo dovolj le premagati čarovnico, potrebna je dodatna pomoč, ki pride v obliki bele račke.

Race niso običajne ptice, saj ne povezujejo le kopna in zraka, ampak tudi vodo. Toda račka lahko prenese le enega od otrok hkrati, tako kot je lahko krščen samo vsak posebej (z vodo, seveda). Ko vendarle prečkata vodno oviro, sta zapustila poganski svet s čarovnicami in pripravljena sta na življenje v civiliziranem okolju, kjer je več prostora za usmiljenje in sodelovanje.

Če se vrnemo k osebnim izkušnjam, lahko tudi zaključimo, da sta Janko in Metka v vseh pogledih odrasla. Preživela sta gozdno divjino, čarovniško grožnjo, preračunljivo sebičnost mačehe in za povrh s polnimi žepi draguljev iz coprniške koče poskrbela še za materialno varnost. Tako, kot sta Jakob in Wilhelm, ko je življenje preizkušalo njiju.

Vse uporabljene ilustracije so v javni lasti. Viri:

https://frances-brundage.weebly.com/hansel-and-gretel.html
https://vintagefairytalepics.blogspot.com/2024/03/hansel-and-gretel.html
https://frank-adams.weebly.com/hansel-and-gretel.html
https://carl-offterdinger.dorik.io/hansel-and-gretel