"Za sabo sem imel tri filme, ki so bili nasilni in temačni," je Villeneuve povedal za MMC pred nekaj meseci. "Tudi to je bil eden razlogov, da sem sprejel snemanje Sicaria, ker sem vedel, da me za njim čaka Prihod, ki mi je takrat predstavljal toplino in svetlobo." Sicario: Onkraj zakona (Sicario, 2015), Sovražnik (Enemy, 2013) in Ugrabljeni (Prisoners, 2013) so bili filmi, v katerih so junakinje in junaki žrtve lastnih nagonov ali, kot v Sicariu, se junakinja znajde v blodnjaku ameriške moči, v katerem je popolnoma nebogljena. Po takšni poraženi junakinji, kot jo je igrala Emily Blunt v Sicariu, Louise Banks v interpretaciji Amy Adams v Prihodu (Arrival, 2016) deluje katarzično.

Ampak to je vedno tvegana pot za umetnika, ker je lažje prepričljivo dramatizirati propadanje kot vzpon. S poskusom posneti nekaj transcendentnega režiser vedno tvega banalnost, tako kot so banalni zadnji filmi Terrencea Malicka, v katerih je na nedomiseln in šablonski način iskal Boga. Villeneuvevova Ženska, ki poje (Incendies, 2010), pretresljiva družinska tragedija, zgodba o vojni in moči preteklosti, se je končala s sporočilom o odpuščanju, ki je po vsem tem, kar se je zgodilo, delovalo puhlo, skoraj komično.

Če nočete izvedeti ničesar o vsebini filma, pred ogledom ne berite naprej.

V Prihodu gre za Louise Banks, briljantno lingvistko, ki živi sama s svojimi spomini na najstniško hčer, ki je umrla zaradi redke bolezni. Vsaj na začetku se zdi, da gre za spomine. Na koncu pa se izkaže, da so nekaj veliko bolj zapletenega. Ko se na Zemljo spusti dvanajst vesoljskih ladij, ameriška vlada angažira Louise in fizika Iana Donnellyja (Jeremy Renner), da vzpostavita stik s prišleki. Louise in Ian vstopita v vesoljsko ladjo skozi ozek in temen jašek, ki vodi v prostor, v katerem se srečata z vesoljcema, ki ju Ian imenuje Abbott in Costello po paru nekoč popularnih ameriških filmskih komikov. Večji del filma je posvečen obvladovanju jezika vesoljcev in s tem odkrivanju razloga, zakaj so tu.

Vesoljci so prišli v letečih krožnikih, ki so videti kot monoliti, narejeni iz kamna. Prvi pogled na monolit, ko se mu glavni liki približujejo v helikopterju, je osupljiv – vertikalni predmet, ki se razteza daleč nad gorami in oblaki ter oporiščem, ki ga je zgradila vojska. Deluje kot nadrealistična slika: pokrajina, v katero je umetnik postavil predmet, ki spremeni znano v neznano. Prav tako domiselno so ustvarjeni vesoljci, ki niso imitacija vesoljcev Stevena Spielberga niti pošasti iz Osmega potnika, ampak so nekaj novega, neznanega; nekaj, kar vzbuja strahospoštovanje.

Prihod spada v žanr filmov o dobrih vesoljcih, ki prinašajo s sabo neke vrste pomoči za človeštvo. V petdesetih letih je bil značilen primer Dan, ko je zemlja zastala (The Day the Earth Stood Still, 1951) Roberta Wisa, v katerem uglajeni vesoljec Klaatu opozori, da bo Zemlja uničena, če ne nehamo z nasiljem. Značilnejša za naše čase so Bližnja srečanja tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind, 1977) Stevena Spielberga, v katerem je prihod vesoljske ladje posnet kot verski dogodek, in Stik (Contact, 1997) Roberta Zemeckisa. V zadnjem domnevni vesoljci spregovorijo z Jodie Foster, ki nikoli ni prebolela smrti svojega očeta: »Počutite se tako izgubljeno, tako odrezano, tako samo. Ampak niste.« Tu je bistvo privlačnosti dobrih vesoljcev. Ponujajo tisto tolažbo, ki bi jo morala ponuditi Bog in vera, ampak je iz različnih razlogov razloga ne omogočata več: nismo sami s svojimi težavami in svojo bolečino. Največji med temi filmi je 2001: Odiseja v vesolju (2001: A Space Odyssey, 1968) Stanleyja Kubricka, v katerem neznana inteligenca spodbuja in usmerja človeški napredek. Ponovni ogled Kubrickovega filma poudarja glavno pomanjkljivost Prihoda.

Končnica Kubrickovega filma je skrivnostna in ne popolnoma jasna. Skozi osupljive podobe nam Odiseja sugerira pomen, ampak ga nikoli ne razjasni z besedami, tako da film obdrži vzdušje, ki je tako skrivnostno, kot je samo vesolje ali samo življenje. V Prihodu pa izvemo vse. Ne le, da nam junakinja na koncu pove sporočilo filma, temveč pojasnilo spremljajo vztrajna godala in vsiljivo šepetanje (tako kot v Malickovih filmih) ter šablonska podoba družine in družinske ljubezni. Ta del filma, ki mu je še posebej potreben polet, ostane prozaičen, pa tudi vprašljiv, še posebej če gledalec ne deli režiserjevega nasprotovanja splavu. Film nam pove, da je treba uživati v vsakem hipu življenja, kot da je zadnji, in da je ljubezen najpomembnejša stvar. To je res, a ko je misel izražena z besedami, postane šablonska.

Imam vtis, da Villeneuve gleda na naš svet kot padli svet, ker je kršen neki osnovni moralni red. Boga ni več. Namesto njega je ogromen pajek, ki se dviga nad mestom v filmu Sovražnik, kot pošastna, a neopažena negacija vsega človeškega. Vtis, da smo v padlem svetu, pušča tudi Prihod. Film ima temačno fotografijo. Videti je, kot da smo ves čas tik pred svitanjem. Hiša Louise je polna senc. Likov pogosto ne vidimo jasno, le njihove silhuete. Ves ton je pridušen, ta mrk in molk prekinjajo nečloveški zvoki: vojni helikopter, ki zbudi junakinjo, sirene v vojaškem oporišču, govor vesoljcev, ki zveni kot nezemeljsko tuljenje. Tako kot v prejšnjih filmih Villeneuve vrže gledalca iz ravnotežja in njegovo končno optimistično sporočilo vsaj po mojem mnenju ne ublaži nelagodja, ki ga ustvari celoten film. Nad srečnim koncem visi tragedija, ki jo junakinja in režiser porineta v ozadje, a je še vedno prisotna.