Kot igralec je odporen proti sentimentalnosti. Nikoli si ni privoščil velikih čustvenih izbruhov. To je čeden in šarmanten igralec, ki je vedno igral brez patetike. Vsebuje ironijo, gorečo brihtnost in posmehljivost. Lahko je resen, kot najboljši katoliški učenec; lahko pa je tudi izmikajoča se enigma, rahlo ali močno neprijetna.
V Ljubezni (Amour, 2012) igra starega moža, ki skrbi za svojo umirajočo ženo, ki jo igra prav tako čudovita Emannuelle Riva. Haneke je zaupal vlogo pravemu igralcu. Navzočnost Trintignanta je zagotovilo za nesentimentalnost, ker je najbolj enigmatičen med velikimi francoskimi igralci po drugi svetovni vojni. Ta enigmatičnost se razlikuje od tiste Alaina Delona, čigar obraz je postal vse popolnejša maska, ki odkriva vse manj, kar je bil tudi igralčev namen.
Trintignant ni bil nikoli tako stiliziran igralec. Pri njem smo imeli občutek, da gledamo človeka, ki ga ne bomo nikoli do konca razumeli. Je mojster majhnih modulacij obraza in glasu, nepričakovanega nasmeha in nenadnih gibov, ki nam vsi nekaj odkrivajo, čeprav pogosto ne vemo, kaj. Ko ga gledamo, čutimo, da nam odkriva dele nekega človeka, pušča sledi, ki nam ga pomagajo razumeti. Je bodisi simpatičen in šarmanten kot v filmu Moški in ženska (Un homme et une femme, 1966) Clauda Leloucha ali jeguljast kot v Konformistu, najboljšem filmu Bernarda Bertoluccija.
Človek brez vrednot
Ko pomislim na Trintignanta, je prva podoba, ki se je spomnim, vase zaprt in nejasen mož z dvignjenim ovratnikom dežnega plašča in klobukom na glavi, ki sedi na zadnjem sedežu avtomobila in drvi skozi zgodnje jutranje ure v Bertoluccijevem Konformistu (Il conformista, 1970).
Trintignant igra Marcella Clericija, prestrašenega človeka, čigar edina želja je, da si ustvari "vtis normalnega"; da se v Mussolinijevi Italiji popolnoma zlije v glavni tok in ostane neopažen. S tem namenom se poroči z malomeščanko in se pridruži fašistični partiji. Na poročno potovanje z ženo gre v Pariz, da bi pridobil zaupanje svojega nekdanjega profesorja, uglednega protifašista, in organiziral njegov atentat. Zadeve se zapletejo, ko se zaljubi v profesorjevo biseksualno ženo Anno (Dominique Sanda).
Zato drvi skozi noč. Profesor naj bi se nevede peljal v zasedo, ampak v zadnjem hipu se mu je pridružila tudi žena, česar Clerici ni predvidel. Clerici naj bi jo rešil. Medtem ko ga gledamo na zadnjem sedežu, ne vemo, ali bo zares poskušal rešiti Anno. Ali pa ima revolver s sabo zato, da bi jo čim hitreje in neboleče ubil. Ali pa je to vse samo še ena fasada v življenju, sestavljenem iz fasad, in na koncu ne bo storil ničesar.
Lik sta, seveda, ustvarila Alberto Moravia, čigar roman je služil kot predloga, in Bernardo Bertolucci. Ta film si je kljub vsemu nemogoče predstavljati brez Trintingnata v vlogi Clericija: njegov nasmeh, ko mu žena prizna, da ni devica, njegova igra »dobrega sina« norega očeta in matere narkomanke, njegovi komični fašistični izbruhi (»Domovina nad družino!«), kako dobesedno pobegne od nasilja, ki sta ga povzročila njegov nenehni strah in otroška krutost, ali njegovo strahopetno hujskanje nekdanjih fašističnih tovarišev po padcu Mussolinija. Trintignant popolnoma upodobi človeka brez vrednot.
"Čuden je. Kot da ni navzoč"
V filmu Moja noč pri Maud (Ma nuit chez Maud, 1969) Erica Rohmerja igra mladega katoličana Jean-Louisa, ki preživi deviško noč z lepo in zanimivo (in sekularno) ločenko Maud (Françoise Fabian). Jean-Louis hodi k maši, je pameten, rad leporeči in je nežno strasten, ko govori o svojih vrednotah. Maudino vprašanje, ali je veren katoličan, sproži pri njem pravi deški nasmeh.
K Maud ga pripelje stari prijatelj, njen nekdanji ljubimec. Debatirajo o Pascalu in kaj pomeni biti dober kristjan. "Zanimanje za ženske ne odtuji človeka od Boga," pojasni Trintignant, "nič bolj kot zanimanje za matematiko." Ampak ko ostaneta z Maud sama, ko se začneta ljubiti, se potegne nazaj. Potem si premisli, ampak je prepozno. "Rada imam moške, ki vedo, kaj hočejo," mu pove skoraj jezno. Trintignant je pravi igralec za vlogo moškega, ki ne ve, česa si želi.
Zmogel pa je tudi popolnoma drugačne vloge. Lelouchev še vedno simpatičen film Moški in ženska je antologija šablon ljubezenske zgodbe (nekaterih starih, nekaterih pa takih, ki si jih je Lelouch izmislil in jih lahko še vedno vidimo v ljubezenskih filmih in televizijskih oglasih): sprehodi po plaži, srečno valjanje po snegu, hranjenje "luštnih" živali, (pogoste) vožnje skozi dež.
Trintignantovo pomanjkanje patetike (kar velja tudi za njegovo partnerico v filmu Anouk Aimée) reši film pred sentimentalnostjo. Prepričljiv je v vlogi moškega, ki sčasoma začne zares spoštovati iskrenost in pogum svoje ljubice. Pomembno je, da lahko pokaže svojo ljubezen do majhnega sina tako, da ta nikoli ne postane gnusno osladna, kot se to pogosto zgodi v filmu.
Neoseben kot insekt
Eno svojih najboljših vlog je odigral v politični srhljivki Z (1969) režiserja Costa Gavrasa, posneti po resničnih dogodkih, v katerem igra raziskovalnega sodnika, ki preiskuje umor levega grškega politika in odkrije zaroto, ki seže v sam vrh grške policije in vojske. Z je enostaven film, tako ideološko kot stilistično. Gre za dobre levičarje v boju z zlobno desnico.
Trintignant to enostavnost rahlo zaplete. Njegov pogumni in brezimni sodnik ni levičar; je le izredno, pravzaprav fanatično pošten policist. Nudi tisti poseben užitek, ki ga dobimo, ko gledamo profesionalca, ki brezkompromisno opravlja svoje delo. V svojih temnih očalih, s komolci na pisalni mizi, izstreljuje vprašanja ter je vztrajen in neoseben kot insekt. Zmore pa dati tolažilno roko na rame desničarskemu huliganu, ki je zbral pogum in priznal, kdo izmed častnikov ga je najel, da bi pomagal pri umoru in prikrivanju umora. Tudi takšni repertoarni vlogi je dal nekaj nepredvidljivega in večplastnega.
Kot Bogart in Widmark
Trintingnant je posnel veliko filmov. Tako kot njegova generacijska kolega, Jean-Paul Belmondo in Lino Ventura, je nastopil v velikem številu kriminalk. V (žal v glavnem pozabljenem) filmu Jacquesa Derraya The Outside Man/Uh homme est mort iz leta 1972 igra poklicnega morilca na begu po Los Angelesu. V filmu Le Secret Roberta Enrica iz leta 1974 je igral ustrezno vlogo begunca, ki ugrabi par in jima trdi, da ga lovi država. Ali naj mu verjameta? V pretresljivem italijanskem vesternu Veliki molk (Il grande silenzio, 1968, Sergio Corbucci) je igral nežnejšo in melanholično različico likov, ki jih je po navadi igral Clint Eastwood, in doživel nekonvencionalen konec.
V Nevarnem poklicu (Flic Story), ki ga je Jacques Derray posnel leta 1975, je igral (resničnega) tatu in morilca Emila Buissona, ki ga lovi slavni francoski policist Roger Borniche (Alain Delon). To je neprilagojeno bitje, polno gneva, čigar oči nikoli ne mirujejo; bitje, ki malo govori in štrli ven v vsaki situaciji. In ko ustreli ranjenega in nebogljenega policista, to stori s psihopatsko ravnodušnostjo, na kakršno bi bila ponosna Humphrey Bogart v tridesetih letih prejšnjega stoletja ali Richard Widmark v petdesetih letih.
Težko si je predstavljati vlogo, ki ji Trintignant na svoj subtilen in nepredvidljiv način ne bi ustrezal. Veliko je igralcev, ki so si ustvarili ime. Redek pa je tisti, za katerega se lahko reče, da je mojster. Med te neštevilne zadnje spada Jean-Louis Trintignant.