Ob vsem zavedanju, da rast podjetja in gospodarstva v celoti, delovna mesta in dobro plačilo za opravljeno delo lahko prinese le dober lastnik z učinkovitim menedžmentom, in ob hkrati jasnem, izmerljivem dokazu, v kakšen gospodarski položaj nas je pripeljalo večinsko državno lastništvo v zadnjih petnajstih letih, se uperjenost proti prodaji državnega premoženja radikalizira. Tako se je Združena levica z radikalnimi stališči proti privatizaciji prebila v parlament, velika večina javnosti pa privatizaciji nasprotuje še bolj kot pred leti.

Taksist
Zanimalo me je, zakaj ta iracionalni upor proti privatizaciji. In sem vprašala taksista, kaj si misli o privatizaciji. Povedal mi je: »Jaz v bistvu nisem proti privatizaciji. Ampak če me pa vprašate, bom pa rekel, da sem proti. Proti taki, kot je pri nas, ko so vse, kar so privatizirali, nakradli. Začelo se je že konec osemdesetih. Sam sem delal v znanem velikem podjetju, naredili so by-pass in milijone mark spravili na svoje račune. V vrečkah so nosili denar ven, videli smo. Eden od teh ljudi, ki jih poznam, si je s tem denarjem zgradil dve poslovni hiši, ki jih oddaja in od tega živi. Svojim otrokom je uredil posel, in to je to. Uničili so podjetje, jaz pa, z velikim znanjem, ki sem ga uveljavljal v tem podjetju, danes vozim taksi. Danes je način privatizacije drugačen, bolj urejen, ampak kaj pa prodajamo? Samo dobra podjetja. Zakaj ne prodajo tistih, ki delajo slabo? Ker jih nihče ne bo hotel kupiti.« Prvotna akumulacija kapitala se je končala pri izčrpavanju podjetij, računih v tujini in na sodiščih in ni ga domačega kapitala, ki bi na pošten način prišel do denarja za nakup npr. Mercatorja, Telekoma ali Cinkarne Celje.
Mnenje enega od teh 66 odstotkov verjetno odraža razloge, zaradi katerih se vzdušje radikalizira.
Država ima lastniške deleže v več kot 450 podjetjih. Sveženj 15 je na prodaj od poletja lani. Tri podjetja iz tega svežnja je Slovenski državni holding, ki upravlja vse to premoženje in ga tudi prodaja, prodal (Helios/Ring, Aerodrom/Fraport , Fotona/Tecgnology4Medicine in Sklad Gores). V nekaj mesecih nameravajo prodati Telekom, NKBM in kjer so že nezavezujoče ponudbe na mizi.
Strategija
Bolj kot se bliža prodaja, več je pozornosti. In na trg je prišlo spet nekaj informacij, ki jih je treba razčistiti: dejstvo, da je finančni svetovalec za prodajo NKBM Lazard Freres solastnik madžarske banke OTP, ki naj bi se zanimala za NKBM. Informacije, ki jih je razkrila Mladina, da SDH pripravlja strategijo privatizacije Darsa, čeprav ta ni uvrščen na seznam podjetij za privatizacijo. Dejstvo, da je, kot je razkril Dnevnik, Petrol konec oktobra dobil novega drugega največjega lastnika, za katerega pa nihče ne ve, kdo je (razen verjetno tisti, ki so v ozadju manevra), ob tem pa država po 20 letih še vedno ni določila, ali je na primer Petrol strateško podjetje ali ne. Čeprav ima skladišča energentov in v proračun prinese 9 odstotkov vsega, kar se nabere v njem. Letno namreč iz trošarin in DDV-ja Petrol prispeva 850 milijonov evrov. Vsak mesec 80 milijonov …

Dejstvo je, da so se pri denarju državnih podjetij dolga leta napajali pripuščeni v mrežo, ki so poskušali preprečiti prodaje in privatizacijo ne iz nacionalnih in strateških, ampak iz lastnih interesov. Če bi jim šlo za nacionalni interes, bi strategijo upravljanja državnega premoženja naredili že pred 15 leti in bi natančno vedeli, katera podjetja bodo ostala v državni lasti, zakaj, kako se jih upravlja in nadzira njihovo poslovanje in katera bomo prodali, zakaj in kaj bomo od tega imeli.
Tako pa nas je državno lastništvo skupaj s krizo pripeljalo do točke, ko argumenti za prodajo Telekoma, ki ga niso prodali, ko je bil vreden dvakrat ali trikrat več kot zdaj, pristanejo na tezi: dobili bomo denar, pa še finančne trge bomo malo nahranili, da bodo zadovoljni in nam ne bodo znižali bonitet.
Vse drži, a ni dovolj. Kar državljani pričakujejo, je resna strategija, ki zdrži dolgoročno, in ne na kratkotrajne roke trajanja vlad. Ker te ni, njihovo sicer odobravanje zasebne in tuje lastnine prehaja v radikalno nasprotovanje privatizaciji per se.
Pogubno.

V oddaji Tarča nocoj o tem, zakaj je privatizacija nujna, kaj se dogaja v postopkih prodaje in o tem, ali ima država prodajo premoženja pod nadzorom. V studiu: predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga, ki upravlja in prodaja državno premoženje Matej Pirc, državni sekretar Metod Dragonja, poslanec NSi-ja Jernej Vrtovec, poslanec ZL-ja Luka Mesec, Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov in Bojan Dobovšek iz poslanske skupine SMC-ja.

Namerite v Tarčo tudi na Facebooku in @TarcaRTVSLO.

Špela tvita na @Newsexit