Potem ko so pred dnevi iz Bruslja prišli signali, da utegnejo sesekljati predlog slovenskega proračuna za leto 2015, so se koalicijski partnerji sestavili in soglasno podprli in predstavili popravljen predlog, ki predstavlja prvo večjo vsebinsko potezo Cerarjeve vlade.

Kazalo je usklajeno, državotvorno, kot je zvečer v Odmevih dejal minister Mramor. Minister Erjavec je popustil za 21 milijonov, vsi ministri so se, kot je dejal predsednik vlade, odpovedali marsičemu. Bruselj je neusmiljen.

Sindikati se ob napovedi varčevanja v javnem sektorju že dvigujejo na zadnje noge. Veliko vprašanje je, kako bodo koalicijski partnerji ravnali z nezadovoljstvom dela državljanov, ki je neizogibno. So se res odločili za skupno strategijo ali bodo, kot že tolikokrat odslej, izrabljali manjše požare za uveljavljanje svojih parcialnih interesov, ki bodo prihajali na pot?

Čaka jih resna preizkušnja vzdržljivosti in stabilnosti.

Zato epizoda o prvi rani koalicije, ki je nastala ob izboru kandidatke za evropsko komisarko, ni nepomembna. Po vsebini je potek in zaključek epizode dal prav Miru Cerarju. Vprašanje pa je, kaj ta epizoda preglasovanja pušča v glavi koalicijskih partnerjev, ministrov Erjavca in Židana.

Pomembno je, kaj bodo prinašali prihodnji meseci pri spoznavanju stranke SMC. Volivci so ji, nepopisanemu listu, pripisali veliko zmago. Verjeli so v neodvisnost ljudi te stranke od lobističnih, za državljane škodljivih interesov. Neodvisnost od omrežij, prepredenih s sovraštvom do sodržavljanov z drugačnimi mnenji. Verjeli so v to, da neodvisnost lahko spet povrne občutek pravičnosti ter učinkovitosti, tako na družbenem kot ekonomskem področju.

Toda stranka Mira Cerarja je veliko več kot Miro Cerar. Je ogromno članov, ljudi z različnimi interesi in motivi, mnogi med njimi nosijo prtljago, ki jo je težko kar odvreči, ne da bi jo opazila in ocenjevala širša javnost. Tudi Miro Cerar jih zares šele spoznava. Na Štajerskem je spoznal, da je bil njegov županski kandidat nekoč obsojen, pa je to zamolčal. Odstopilo je 40 članov tik pred lokalnimi volitvami, Zgodil se mu je minister Petrovič, čigar vloga v DZS-ju, ki se je po ugotovitvah AVK-ja nezakonito kartelno dogovarjala, je bila jasna že vsaj štiri leta. To je še posebej zoprno, saj je zagon gospodarstva ena temeljnih pričakovanj državljanov. Priznajmo, odreagiral je v skladu z obljubljenim. Državni sekretar Leben in minister Petrovič sta po razkritjih svoje prtljage morala odstopiti, županskemu kandidatu so po razkritju odrekli podporo. Še najbolj se je zapletel pri izjavi o tem, da je prepričan, da bo minister Petrovič dokazal svojo nedolžnost, s čimer je vnaprej podvomil o odločbo Agencije za varstvo konkurence. To pa je ravno teren, ki je tako rekoč njegov.

Miro Cerar mora tako obvladovati razvoj v svoji stranki, ki je zares še ne pozna do obisti, in hkrati koalicijske partnerje potegniti iz cone barantanja, ki smo ji bili priča v zadnjih mandatih levosredinskih vlad.

Volivci so z zavrnitvijo znanih obrazov tako na lokalni kot nacionalni ravni sporočili, da želijo razsodno politiko, ki med seboj tekmuje na ravni, ki presega kulturo barantanja. In to so storili kljub slabemu koncu zgodbe z novimi obrazi s prejšnjih parlamentarnih volitev - Državljanske liste praktično ni več, Pozitivna Slovenija se je sesula. Nasprotno, tako so volili v še večji meri.

So volivci, ki so tako množično podprli obstoječo kombinacijo, dobili, kar so hoteli? Politiko na višji ravni, ki ne bo sledila le zadovoljevanju parcialnih interesov, temveč zagotavljanju napredka in boljšega življenja? To dvoje se marsikdaj tepe, kar nazorno kaže vprašanje socialne kapice, ki bo razlog za velik konflikt v letu 2016, če poslušamo ministra Mramorja, ki osebno misli, da jo je nujno uvesti, minister Židan pa je volilno kampanjo gradil veliko na boju proti socialni kapici. Ampak do takrat je še dolga pot, polna priložnosti, ki bodo pokazale, ali je upor volivcev prinesel preobrat ali pa je bila to le utvara.