Slab je že zato, ker je sklenjen kot izhod v sili v obdobju, ko se Evropska unija ukvarja z resnim upadom občutka skupnosti. Vsakršna pogajanja, ki izhajajo iz potrebe, iz nuje po dogovoru, a se začno v podrejenem položaju, prinašajo izrazito omejene možnosti. In priznajmo si, Evropska unija je trenutno v izrazito podrejenem položaju. Vsak po svoje in za sebe. Čustva so preplavila politiko, politiki so se nanje odzvali defenzivno. "Pri meni že ne. Jaz že ne. Ne na našem vrtu."

Ne mislim pisati srce parajočih zgodb o beguncih. Spomnite se tiste fotografije trupla dečka na obali, ki naj bi spremenila … tako rekoč vse. In vse je ostalo isto, če se ni spremenilo na slabše.

Vračanje beguncev v Turčijo se sliši sijajno. Seveda, naj oni poskrbijo zanje. Tule imate nekaj milijonov, morda milijard, a prosim vas, ostanejo naj tam. Pa vendarle je treba postaviti vračanja v kontekst. Turčija je ta čas ne-varna in ne varna država. Verjetno ste kaj slišali o dogajanju na jugovzhodu Turčije. O Kurdih. O pravicah, ljudeh, ki jih ne uživajo. Ste verjetno kaj brali ali slišali o neizprosnih odločitvah turške vlade o tem, kako naj poročajo mediji. Slišali ste o Turčiji, nedvomno, a se bojim, da je bilo le malo dobrega.

Turčija se pogaja drugače. Nastopa ofenzivno, z jasno postavljenimi cilji. In kot poudarjajo nekateri, nima česa izgubiti. Hecno. Vsakič, ko nekdo reče kaj takega, si v spomin prikličem motivacijske besede mojega inštruktorja vožnje avtomobila. "Nimaš česa izgubiti. Lahko samo dobiš. Izpit, namreč." A pustimo to. Ofenziva. Turčija je država, ki je v nekakšnem večnem boju. Ima notranje in zunanje sovražnike. Evropska unija je zanjo lahko rešilna bilka. Ankara kritikom lahko kaže smehljanje premierja in evropskih voditeljev v Bruslju. Sprejemanje turške vlade ne glede na njena ravnanja in napredovanje na evropski poti. Videz je pomemben in ta daje vtis, da se v Ankari znajo postaviti zase in za svoje interese ter da so pravi pogajalski mački. Še več, še med predsedniki vlad lahko slišite stališča, da Turčija nalašč postavi pretirane zahteve, da bi se nato pogajala, barantala. Ne vem, ne vem. Potem pa še slišimo, da je turške predloge spisal kar Berlin. Šmorn, vam rečem.

V zadnjem obdobju sem slišal veliko predstav in stališč do Turčije, turške politike, Turkov. Med tednom je eden izmed poslancev Evropskega parlamenta, sicer povezan z grško Zlato zoro, kar med plenarnim zasedanjem razpredal o tem, da so Turki duhovno barbari, goljufivi in umazani. Ostalo je seveda zgodovina. A to so tudi ljudje, ki jih dobro plačuje evropski proračun.

Turčija si daljnosežno od sporazuma z Evropsko unijo obeta napredek pri pogajanjih o članstvuin ter pri vizumski liberalizaciji. To razume kot sveženj. In v Evropski uniji ima trenutno najbolj naklonjenega sogovornika v nemški kanclerki Angeli Merkel. Pa čeprav je stališče kanclerke že ves čas nenaklonjeno turškemu članstvu v Uniji. Merklova je namreč že pred leti začrtala okvir odnosa med EU-jem in Turčijo v meje posebnega partnerstva. Evropska komisija je lani jeseni v širitvenem poročilu za Turčijo prepoznala nazadovanje na več področjih, ki se jih dotika tudi pogajalski proces. Trenutna pripravljenost spregledati ravnanja turške vlade je simptomatična za očitno nenačelno evropsko politiko. Namesto retoričnih telovadb in očitkov bi si lahko voditelji Unije privoščili razpravo o tem, ali sploh še želijo delovati v isti politični uniji in kako shizofrene razprave v javnostih še lahko brez pretirane škode ustvarjajo.

Sporazum med EU-jem in Turčijo je vsekakor slab tudi zato, ker legitimira več spornih ravnanj turške vlade. A je očitno najboljši, kar jih neenotna Unija lahko sklene. Jap, EU je v resnih škripcih. Z begunci, migranti ali brez njih.