Zanimivo je, da sta razpravo o novem, tretjem svežnju pomoči odprla kar nemška kanclerka Angela Merkel in pa njen finančni minister Wolfgang Schäuble. Najbrž po logiki doktrine predhodnega udarca. S tem sta dejansko ubila vest. Namesto vroče novice, ki bi utegnila razplamteti razpravo v dneh pred volitvami v Nemčiji, sta poskrbela za to, da so "večne" težave Grčije postale preteklost.

Na zadnjem zasedanju evrskih finančnih ministrov Grčije sploh ni bilo. Kar je lahko dober znak ali pa le zatišje pred novim jesenskim viharjem. Viri v Bruslju sicer govorijo o tem, da pač preprosto ni o čem govoriti. V tem skorajda že nadrealističnem svetu sta se nato sestala vodja Evropske komisije Jose Manuel Barroso in grški premier Antonis Samaras. In se menda menila o predsedovanju Grčije Evropski uniji v prvi polovici naslednjega leta. Tak je bil načrt seveda. A ključno sporočilo je bilo vseeno, da bi nemara lahko poskusili Grčiji pomagati z rahljanjem zahtev, ki jih ima trojka posojilodajalcev do te države. Premier Samaras vidi luč na koncu predora. Medtem ljudje stavkajo, nekdo je iz političnih razlogov celo pritisnil na petelina. Tak svet ni lep. In tista luč na koncu predora …

Vse se začne in konča pri subjektivnem vrednotenju razmer. In te so za tiste, ki imajo malo, še manj kot doslej, slabše. Za tiste, ki imajo več, je morda kriza samo navidezna resničnost, v kateri ne obstajajo. V Bruslju so Atene na dobri poti. V Atenah je Bruselj v napačni smeri.

Vstopamo v obdobje, ko v slovenski vladi nastaja predlog proračuna za prihodnji leti. Ta nastaja ob dnevnih stikih z Brusljem. Evropska komisija igra ključno vlogo pri kreiranju ukrepov. Zakaj je padel krizni davek? Ker je bil enkraten, časovno omejen ukrep, ki jih v EK-ju ne marajo. Želijo trajno, vzdržno ukrepanje. Želijo ustrezne odgovore na majska priporočila. Eno teh je povezano z minimalno plačo. Ta mora biti v službi konkurenčnosti in ustvarjanja delovnih mest, pravijo pri Evropski komisiji. Ugibanje o tem, ali bo Slovenija za sanacijo bank potrebovala pomoč, se nadaljuje.

So stvari, o katerih nima smisla ugibati. Nemške volitve so ena takih reči. V nobenem primeru ne pričakujte sprememb. Angela Merkel je in zelo verjetno bo kanclerka. Morda bo cenila ta evropski mir, ki ji ga je privoščila vsa Evropa. Še Grčija. Ciper. Nekaj so se spotikali na Portugalskem, a Lizbona je daleč. Čeprav iz misli dela Nočni vlak v Lizbono Pascala Mercierja in nenadnosti ter obsega spremembe, ki si jo privošči glavni junak, lahko spojimo idejo, da se tudi najtežje in najbolj okorne ladje lahko obrnejo in storijo kaj nepredvidljivega, pa imamo tu na delu pravo čezoceanko, ki je privezana tako v Berlinu kot v Bruslju. Z nemško kanclerko Angelo Merkel na čelu si ne predstavljam, da bi Berlin kar naenkrat deloval drugače le zato, ker bodo volitve končane in predvidoma dobljene.

Po nedeljskih volitvah se bomo verjetno znova vrnili v realnost. Kjer utegnemo znova več slišati o dodatni pomoči za Grčijo, pa o težavah Portugalske, Cipra, Irske in Slovenije. Mislim, da ne ugibam.