Odgovor je pravzaprav jasen in v normalnih okoliščinah za ohranitev dramaturškega loka ne bi smel biti. Prav tako ga ne bi smel izdati že na začetku. A kot rečeno, jasen je. Kaj zdaj, torej? Nič.

Poglejmo raje okoliščine, ki so privedle do lahkotnosti zgornje trditve. Potem ko se je Mednarodni denarni sklad posul s pepelom in obenem dregnil še v prepričane sledilce začrtanih smeri v Berlaymontu, je postalo očitno, da je največja težava to, da instituciji nimata enakih mnenj in da zdaj dejansko prelagata krivdo druga na drugo. Če bi se to dogajalo pred našimi očmi, pri naših politikih, bi temu najbrž rekli, da se prepirajo kot otroci v peskovniku. Se pravi, da so se še minuto nazaj lepo igrali, zdaj pa so si v laseh zaradi zelene lopatke, čeprav je modrih ali rdečih še kar nekaj. Skratka, zamegljevanje problema. Grčija je danes država v šestem letu recesije, kjer je brezposelnih veliko več, kot bi jih smelo biti. Morda se motim, a občutek nuje, ki je spremljal nočne seanse v Bruslju, ko so voditelji Unije iskali načine, kako ohraniti evrsko območje in v njem ohraniti tudi Grčijo, je trenutno nezaznaven. Poročamo pa o rasti in novih, neslavnih rekordih predstopnjah brezposelnosti. Predsednik Evropske centralne banke Mario Draghi je povedal, da je nesmiselno "soditi včeraj z današnjimi očmi". Saj. Kaj pa reševanje današnjih razmer z včerajšnjimi ukrepi?

IMF je poskrbel za nov zagon razprave o očitno pomanjkljivo postavljenih teoretskih izhodiščih, ki so obremenjevala praktično reševanje grškega gospodarstva. In odprl razpravo o tem, ali bodo tudi prihodnji reševalni svežnji sledili indicem, ki kažejo na vse širše institucionalno razumevanje omejitev fiskalnega pakta in zategovanja pasov. Konec koncev je tudi Evropska komisija nedavno s podaljševanjem rokov za nižanje primanjkljaja dala vedeti, da so modre in rdeče lopatke spet v igri. Igra je tokrat drugačna, delno je politikantska. Razumljivo, kdo ne bi rad videl uspešnih državnikov, ki bodo znižali število mladih brezposelnih. Kar tako, z globalnimi ukrepi. A realnost je najbrž drugačna. Pričakovati, da se bo po IMF-ovi novi epizodi razgaljanja zmot in napak kaj bistveno spremenilo, je najbrž iluzija. Še pomnite, da je francoski predsednik Hollande, preden je zasedel Elizejsko palačo, obljubljal revizijo, spremembo, nato dopolnitev fiskalnega pakta? Verjetno ne. Tudi sam bi najbrž najraje videl, da bi drugi to pozabili. Ker se to ni zgodilo in se ne dogaja. Vse, kar je drugače, je to, da se zlato fiskalno pravilo ne imenuje zlato. In da ima za sprejetje v različnih državah drugačno, a vseeno jasno merkozyjevo podobo. Znak časa, ki je bil včeraj, ko so bile težave drugačne. Reševanje bank, finančnega sistema … Zdaj reševanje delovnih mest, iskanje poslovnih priložnosti za krepitev rasti ali za umiritev recesije. Z enakimi pristopi.

In zdaj boj proti brezposelnosti. Med mladimi. Enoten boj, torej. Težko si sicer predstavljam kaj drugega. Nemogoče bi bilo najti koga, ki bi odločnemu boju nasprotoval. A obstajajo. Eden vodilnih bruseljskih analitikov Daniel Gros denimo v članku za Project Syndicate piše o neobstoječi težavi in med drugim zapiše, da so se evropski voditelji odločili, da je treba ustvariti vtis, da nekaj počnejo glede brezposelnosti pri mladih. Gros se loti tudi statistike, ki v isti koš postavi mladostnike med 15 in 24 letom. Za najstnike Gros predvideva, da bi tako ali tako morali biti v šoli, v nasprotnem primeru so najbrž manj izobraženi ali izučeni in bi imeli tudi v boljših časih težave pri pridobitvi zaposlitve. Bolj ga skrbijo brezposelni v najbolj produktivnih letih ter tiste družine, ki zaradi prenosa krize v realno gospodarstvo izgubljajo edine vire zaslužka.

Kaj zdaj? Po trojki. Pri reševanju grških gospodarskih težav (pa tudi drugih, ki so se znašli v programu pomoči) se je čutil zanos, nuja ukrepati, iskanje vmesnih poti in odločnih kompromisov. Pri razreševanju posledic reševanja tega zanosa ni.

Za MMC,