Citat tedna bi si lahko prislužila profesor znamenite londonske School of Economics Paul de Grauwe in ekonomistka z Univerze v Leuvenu Yuemei Ji, ki sta v članku z naslovom "Panic-driven austerity in the Eurozone and its implications" (Panično varčevanje v evroobmočju in njegove posledice) zapisala, da "panika in strah nista dobri popotnici ustvarjanja gospodarskih politik". Če pustim ob strani dejstvo, da so najbolj preproste ugotovitve navadno najboljše, se nemara velja pomuditi pri delu besedila, kjer avtorja poudarjata, da južnoevropske države kljub vsemu potrebujejo varčevalne politike, da bi se vrnile k vzdržnim javnim financam. A pri tem vztrajata, da sta ključna prava mera in pravi trenutek za izvedbo varčevalnih programov. Te programe pa naj bi po njunem mnenju preveč diktirala čustva strahu in panike na finančnih trgih, namesto da bi bili posledica racionalnega postopka odločanja.
Avtorja nedvomno poznata logiko sprejemanja odločitev v Evropski uniji. Kompromisi se sklepajo sredi noči, nedvomno tudi z znatno pomočjo finančnih trgov in njim v korist, saj si je drugače zelo težko razložiti, zakaj je ta kriza prinesla najprej tiste ukrepe, ki so jih želeli na trgih. Napisal sem najprej. Nedvomno to pomeni, da bi morali slediti tudi tisti drugi ukrepi, ki jih želijo denimo na trgih dela. Sledijo? Daljnogled, kdor koli?
Včeraj nas je evropski komisar za denarne zadeve dejansko prepričal o vsem drugem. Sledi namreč upadanje BDP-ja po državah, višanje dolga, po večini nedosegljivi cilji glede primanjkljajev in zviševanje (za evrsko območje) rekordno visoke stopnje brezposelnosti. Kot je bilo že doslej, v Bruslju resda priznavajo, da ukrepi za uravnoteženje javnih financ in odpravo gospodarskih neravnovesij po posameznih članicah in na ravni celotnega območja evra kratkoročno ovirajo gospodarsko okrevanje. Vseeno pa so prepričani, da se bo z nadaljevanjem tega procesa okrepila podlaga za rast v letu 2014. Podlaga.
Če se vrnem k zgoraj omenjenemu besedilu, Paul de Grawe in Yuemei Ji pišeta, da so varčevalni ukrepi, ki so jih diktirali finančni trgi, predvsem ustvarili nova tveganja za evrsko območje. Po napovedi Evropske centralne banke, da je pripravljena odkupovati obveznice ranljivih držav, in ko so voditelji držav z evrom grške ukrepe označili za zadostne za nadaljnjo pomoč, se je razblinil strah, da bi območje z evrom razpadlo. A tveganja so zdaj socialna in politična. Varčevanje namreč prinaša (kot pravita avtorja) nepotrebno trpljenje za milijone ljudi, ki jih je pahnilo v brezposelnost ali celo revščino. Posledice tovrstnih socialnih bomb pa so izrazito nepredvidljive.