Kaj je pravzaprav razlog za odločitev francoskega ustavnega sveta, da republika od posameznikov ne more terjati treh četrtin letnega prihodka, če ta presega milijon evrov. Najbrž gre le za nerodnost ali pa preprosto za nepremišljen ukrep. Namreč, davek bremeni posameznike, ne pa, denimo, tudi gospodinjstva. In če v skupnem gospodinjstvu partnerja skupaj zaslužita več kot milijon evrov, ju ne bi obremenili po tem posebnem, domoljubnem davku, kot so ga poimenovali ciniki. V nasprotnem primeru bi gospodinjstvo, kjer prihodek le enega družinskega člana presega milijon evrov letno, prihodek drugega pa je lahko nič evrov, plačalo tri četrtine tega prihodka državi. To pa ne deluje pravično ne pošteno. Ne glede na to, ali se pogovarjamo o milijonih ali tisočih evrih.

Kaj sploh pomeni pravična razdelitev bremen krize? Načeloma bi to pomenilo krivdi primerno obremeniti tiste, ki so zanjo odgovorni. A ker tega filma niti ne vidimo, se utegnemo vprašati, ali je pravičnost tudi v tem primeru relativna. In ker praktično vsi slutimo odgovor, je nadaljevati v tej smeri zgolj mazohistično.

Zakaj je, ko je po mnenju časnika Foreign Policy najvplivnejši voditelj na svetu, ruski predsednik Vladimir Putin, francoskemu zvezdniku Gerardu Depardieuju podaril ruski potni list, zadnji čutil potrebo, da v posmeh vsem političnim zapornikom, zatiranim v tej državi, hvali veliko demokracijo. Depardieu je v odprtem pismu predsedniku Francoisu Hollandu nato še zapisal, da Rusija ni država, kjer bi premier enega izmed njenih državljanov označil za bednega. Res?

A resnici na ljubo, simbolika sporočil 75-odstotnega davka, Depardieujevega bega in vlade, ki s sklicevanjem na domoljubje terja dodatne evre, ne deluje preveč pravično. Francois Hollande zdaj išče načine, kako bi drugače obremenil tiste, ki imajo največ. Nedvomno obstajajo drugačni pristopi, ki pa nimajo tako krepkega odmeva in sporočilnosti. Res pa je, da 75-odstotni davek ne deluje tvorno. Je vojna napoved najuspešnejšim. Čeprav si težko predstavljamo, da se z 250 tisočaki na leto ne bi dalo povsem primerno živeti, a to ni ključno vprašanje. Dejstvo pač je, da tudi francoska vlada ni nikoli skrivala, da je davčni izkupiček uvedbe tega davka dokaj majhen in da gre bolj kot za kaj drugega za simbolno sporočilo. Za gesto. Kar pa je za pravičnost in poštenost te razprave ključno. Vlado bi bržčas moralo bolj skrbeti to, kako primerno in ustrezno voditi javne finance, napolniti proračun in z resnimi, ne pa s simbolnimi dejanji, ustvarjati pravičnejšo družbo. Simbolična kozmetika je prinesla predvsem razkorak med vlado in biznisom ter beg denarnic. Te so doslej vztrajale. Navkljub že dozdajšnji visoki davčni obremenitvi v Franciji. Konec koncev brez podjetij in uspešnih posameznikov ne bo tistega, kar je nujno potrebno. Rasti in službe. Hollande je tokrat le preveč krepko brcal ob napačna vrata.

Iz Bruslja za MMC