Prioriteta ostaja ureditev javnih financ, a bo vlada odložila nekatere varčevalne ukrepe ter namesto tega skušala spodbuditi gospodarsko rast. Tako zelo … pragmatično.
Res, razprava o varčevanju proti politikam zagona rasti je nesmiselna. Nizozemska je nedvomno lep dokaz. To je država, ki ima bonitetno oceno trojni A. In si lahko privošči, da njen premier napoveduje, da bo septembra znova razmislila o primernosti smeri, ki jo je izbrala in ali bo nemara varčevalne ukrepe vendarle treba izvesti. Te varčevalne ukrepe so na Nizozemskem želeli izvesti, da bi dosegli evropska merila glede primanjkljaja. Zdaj ocenjujejo škodo. Haag tako vse bolj postaja talec lastne politike, saj je pravzaprav do konca lanskega leta igral sekundanta nemški vladi pri varčevalni drži. Zdaj, ko nizozemski finančni minister Jeroen Dijsselbloem vodi še evroskupino, pa je vse skupaj še veliko bolj zapleteno. Bo Dijsselbloem izbral kritiko logike, ki je zadnja leta gonilo evroskupine, ali bo kritiziral ekonomske politike lastne vlade. Torej, samega sebe.

Trenutno je v območju z evrom, morda tudi zaradi politično-ekonomske razdvojenosti šefa evroskupine, čutiti več naklonjenosti manj uspešnim v boju s krizo. Včeraj so denimo sklenili, da dobita Irska in Portugalska sedem let več za odplačilo posojil v okviru mednarodne pomoči. Prav tako Evropska komisija verjetno ne bo preveč stisnila držav, ki ne dosegajo proračunskih ciljev. Kriza je pač le kriza.

Razlike v pristopih, predvsem pa v možnostih prilagajanja so ogromne. Franciji je Evropska komisija med tednom privoščila nekaj resnih opozoril. "Francija je ključna država tako glede na svojo velikost kot glede na geo-gospodarski položaj," je poudaril evropski komisar Olli Rehn. "Zdravje njenega gospodarstva ima neposreden učinek na zdravje gospodarstva celotnega območja evra," je še dodal. Francoski finančni minister Pierre Moscovici je Rehna včeraj označil za človeka, ki je zelo pozoren na pravila, a vendarle tudi razumevajoč sogovornik. In še jasnejše sporočilo, češ da bi vztrajanje pri triodstotnem primanjkljaju prineslo zgolj dodatno izgubo služb, podjetij in okrepilo slabe gospodarske statistike.

Francija in Nizozemska očitno lahko izbirata. Čeprav je zavestna izbira kršitve Fiskalnega pakta, ki ga je po notah dvojca Merkozy podpisalo 25 voditeljev držav EU-ja, nemara dokaj slaba popotnica za njegovo polno uveljavitev. Države v programih pomoči so manj pragmatično in še manj prožno prepuščene volji drugih. Nekatere med njimi (Grčija, Ciper, Portugalska) tudi zato, ker po lastni volji niso pravočasno storile tistega, kar bi bilo treba. A reševalnih paketov brez politične odgovornosti, kot kažejo primeri držav v programih, ni. Trojka ne izvaja privatizacij ali potrjuje zakonodaje. To počno isti politiki, ki pred tem morda niso želeli slišati za kompromise in so rušili vlade ter njihove projekte.

Slovenija ima z včerajšnjim sporočilom iz Dublina, kjer zasedajo ministri za finance, jasno sporočilo, da še lahko izbira in da bo morala prioritete nove slovenske vlade predstaviti do majskega srečanja ministrov evroskupine. Če se bodo pritiski finančnih trgov nadaljevali, to ne bo le predstavitev, temveč povsem resna razprava. Z jasnimi, natančnimi in poglobljenimi vprašanji.