Na začetku preteklega delovnega tedna se je zgodil pomemben korak za evropsko obrambno politiko. Zgodilo se ni sicer nič posebnega in težko je to razložiti. Nekaj več kot 20 članic Evropske unije se je odločilo za stalno obrambno sodelovanje, ki so ga označili s kratico PESCO. Kar bo sledilo, ne bo ravno bleščeče, a vendarle bo to eden najkonkretnejših korakov članic EU-ja k poenotenju nacionalnih obrambnih enot. Logika je sicer za zdaj podobna, kot je bila pri samem sestavljanju mozaika zdajšnje Evropske unije. Namreč v denarju, češ da bi s poenotenjem in dopolnjevanjem potreb oziroma opreme Unija porabila manj, in to učinkoviteje. Evropska vojska? Za zdaj znanstvena fantastika, čeprav je seveda to mogoče.

Zadnja pot v Francijo ni prinesla pregleda na meji. Težko si predstavljam, da bi francoske varnostne sile nadzorovale celotno mejo z Belgijo. To bi bilo nevzdržno, saj ta meja poteka po kmetijskih površinah ali pa po vzpetinah, ki jim pri nas niti ne rečemo vzpetine. Nadzor na notranjih mejah je težko opredeliti kot smiseln, če se seveda zavedamo, da so za večino terorističnih napadov v zadnjem obdobju krivi kriminalci, ki so v okolju ali državi bivali dalj časa. A obenem se je treba zavedati, da bo zelo težko katera koli država ali pa Evropska komisija drugi državi razložila, da je nadzor na meji nesmiseln. Začaran krog. Kaj pa, če se vseeno kaj zgodi?

Evropsko obrambno sodelovanje ima meje, tudi zato, ker je EU še naprej predvsem unija nacionalnih držav. S tem ni nič narobe in tudi sicer je nemogoče spregledati nacionalne komponente skorajda vsake od evropskih politik.

Da bo evropska obrambna politika stala nekaj več kot doslej, je jasno, še posebej če bo prevladala dejavnejša, bolj dinamična logika postavljanja evropskega stebra v zvezi Nato. Za Slovenijo je to nedvomno dvorezen meč. Na eni strani je želja vedno znova biti del najbolj integriranih držav članic, po drugi strani je realno finančno stanje, ki pravi, da bo Slovenija še prihodnji dve leti z deležem za obrambne izdatke morda komajda presegala en odstotek glede na BDP. Natov standard je, kot vemo, postavljen pri dveh.

Da je zadeva še malce bolj zoprna, poskrbi ameriški predsednik Donald Trump, ki je tudi del evropskega premisleka o tem, da je treba za obrambo storiti več. Njegova ne preveč očitna ali jasna zavezanost čezatlantski zvezi je evropske članice Nata spodbudila, da so začele razmišljati o tem, da je lastna varnost na prvem mestu. Predsednik Trump vsaj za zdaj še ni storil nikakršnega koraka, ki bi dokazoval, da ga varnost Evrope ne gane, njegovi podrejeni skladno z dozdajšnjimi doktrinami Bele hiše sodelujejo v vseh projektih, s katerimi Nato krepi občutek varnosti Evrope, Evropske unije. Pri Natu (pa navsezadnje tudi pri Evropski komisiji) manj poslušajo in nato komentirajo različne izjave ali berejo nelogične spise na Twitterju, veliko bolj jih zanima, kaj se zares zgodi ali spremeni. Razen če ... ne prepoznajo kakšne koristi od komentiranja na prvo žogo.

Za vse skupaj je kriva Moskva. Tako (pač) je. Ni nujno, da je zares kriva Moskva, je pa vse skupaj, kar se je v zadnjih letih spremenilo na področju zaznavanja nevarnosti, močno povezano s tem, kar očitajo Rusiji. Namreč, poleg terorizma in migracij sta rusko ravnanje v Ukrajini in večkrat izpostavljeno poseganje ruskih akterjev tako v volilne, politične kot družbene procese v EU-ju in v ZDA močno spremenili zavedanje o tem, kaj pomeni varnost in red - tako glede ozemeljske nedotakljivosti kot vplivanja prek spleta ali kar nekakšnih kibernetskih vojn. Da so poskusi vplivanja in sprožanje nepreverjenih novic lastni samo Moskvi, je pretiravanje, vzorci (poskusi vplivanja in predstavitev zveličavne resnice) so podobni tudi drugje.

Po daljšem obdobju varnosti in negacije pomena razprav o tej temi, tudi z razpravami denimo o tem, da je Nato zastarel in da nima kaj početi v sodobnem svetu, se danes o varnosti pogovarjamo ves čas. Smo zato varnejši ali ne, je drugo vprašanje. Na neki način je sama varnost v Evropi relativna in subjektivna kategorija. Več ko se govori o njej, dovzetnejši smo za to, da je je morda premalo. Občutek varnosti je nedvomno tisto, kar naj bi povzročili tehnične ovire, nadzori na notranjih mejah, ostri pristopi do migrantov, pošiljanje nekaj tisoč vojakov v baltske države in na Poljsko. Težko je reči, da deluje. Prej se zdi, da se s tem zgolj pospešuje vrtenje spirale, ki hrani populizem in krepi logiko udarnih izjav in njihovih kratkoročnih koristi.