Veljal je za konservativnega ministra, ki je redko nastopal v javnosti in ki se ni z lahkoto spoprijemal z navzkrižnim ognjem različnih interesov. Na eni strani sindikati in leva politična opcija (tudi v vladi), ki zahtevajo konec politike varčevanja. Na drugi diametralno nasprotne zahteve gospodarstva – nižji davki, fleksibilnejši trg dela, pospešena privatizacija. Vsaj v prvem letu je imel Mramor brez dvoma popolno zaslombo predsednika vlade. Po tem se je zgodila afera dodatki in z njo so z Gregorčičeve prišli prvi resni namigi, da ima finančni minister vsega dovolj. Cerar njegovega odstopa takrat ni sprejel, a Mramorjev položaj je bil močno oslabljen.

Edini ekonomist v vladi je imel težave s tem, da je v koalicijskih vladah treba paziti zlasti na politično ravnotežje. V neštetih primerih – pri seznamu državnih podjetij, ki gredo v prodajo, pri kadrovanju v SDH in DUTB – je bil v navzkrižju z vsaj dvema koalicijskima strankama. Njegov odhod, če odmislimo zasebne in osebne razloge, ima predvsem močan politični kontekst. Pomeni zmago dveh manjših koalicijskih partneric, ki sta bili zaradi njegovega nepopustljivega varovanja državnih financ z Mramorjem v nenehnem sporu. Menjava finančnega ministra ustreza tudi delu vladajočega SMC-ja, tistemu, ki še vidi možnost, da bi si vlada do volitev izboljšala podobo v javnosti, v večji porabi. To pa pomeni, da je politike vlade Mira Cerarja, kakršno smo poznali doslej, nepreklicno konec. Kakšna bo in ali z njo vlada lahko dočaka konec mandata, pa bo najprej odvisno od Mramorjevega naslednika.

In tu se premierjeve muke pravzaprav šele začenjajo. V vseh političnih štabih si ta hip zastavljajo predvsem eno vprašanje: ali Mramorjev odhod pomeni tudi padec vlade? Neposredno in takoj seveda ne. Toda vlada in koalicija vstopata v silno negotovo politično prihodnost. Jeseni se napovedujejo stavke in protesti sindikatov, finale proračunskih pogajanj, interpelacija ministru Gašperšiču, po črnem scenariju pa tudi stopnjevanje spopadov med DeSUS-om in socialnimi demokrati za deleže volilnega telesa. Res je, da večini strank skorajšnje volitve ne ustrezajo. Toda politiki so že nekaj mandatov odvisni tudi od okoliščin, na katere nimajo odločilnega vpliva. Razmere se bliskovito spreminjajo in o datumu volitev lahko bolj kot kalkulacije strank odločajo posledice brexita in begunska kriza.

Zato ne gre verjeti niti optimizmu koalicijskih strank niti črnogledim napovedim opozicije. Z odhodom Dušana Mramorja se vladne karte mešajo na novo. V najslabši različici, ki smo jo že videli v prejšnjih mandatih, bo koalicija obstala – vendar bo hkrati zaradi notranjih sporov, političnih napak in novih kriz obsojena na životarjenje, resnih odločitev pa ne bo več sposobna sprejemati. Premier je sicer v zadnjih dneh – potem ko smo od zadnje interpelacije spremljali eno politično krizo za drugo – v bojevitih govorih večkrat sporočil javnosti, da se to zagotovo ne bo zgodilo.

Še preden je k temu dodal, da vlado in največjo koalicijsko stranko zapušča njen najpomembnejši minister.