Dovolj, da bi napolnili staro beneško koprsko ložo. Premalo za revolucijo. Kar je dobro, ker ne verjamem vanje. Vse tiste, ki so se doslej zgodile, so končale dokaj klavrno.

Tako kot zna biti banalno zlo, znajo biti banalne tudi revolucije. Tudi tiste, ki naj bi bile dobronamerne, uperjene proti korupciji. Za skorumpirane politike se ne splača delati revolucije, dovolj je, da jih zamenjamo. Ni treba ukinjati političnih strank ali zamrzniti demokracije, kot je nekdo vzklikal po trgih. Berem, da v nekaterih krogih razmišljajo o zamrznitvi politikov. Ideja je ne samo čudna, tudi dokaj nepredvidljiva je. Kajti politiki so kot kalamari, ko jih enkrat odtališ, jih lahko užiješ samo takoj takrat.

To, da znamo v glavnem rušiti, ko ne znamo rešiti problemov, je razvidno iz bizarne vestičke, ki je pred časom priromala k nam iz Francije, matere vseh revolucij. V nekem prijetnem mestecu na jugu je skupina poljskih gradbenikov dobila posel. Vendar, namesto da bi, kot jim je bilo naročeno, restavrirali staro graščino iz osemnajstega stoletja, so jo zrušili, da bi zgradili novo. Dogodek je sprožil v celi državi tako imenovani sindrom poljskega vodoinštalaterja, ki ga gojijo francoski evroskeptiki, ki so nasprotovali širitvi Evropske unije in prostemu pretoku delovne sile.

Vodoinštalaterji so sicer izjemno pomemben člen družbe, in če jih ne bi bilo, bi nam bilo verjetno huje, kot če ne bi bilo politikov. Včasih se ukvarjajo tudi s poezijo. Nekoč so mi pripovedovali o nekemu vodoinštalaterju iz hrvaškega Pazina, ki je objavil pesniško zbirko. Na prvi strani je pisalo približno tako : »nemojte me je..ti, jer vam sutra mogu trebati«. Vse lepo in prav, vendar to še ne pomeni, da moramo zrušiti mesto, da bi postavili nove cevi v stanovanju.

Mimogrede, še vprašanje za spletni forum, ali vodoinštalaterji čutijo krizo?