Politična igra", pravi predsednik Evropskega strateškega obveščevalnega in varnostnega centra Claude Moniquet.
Vse kaže na to, saj je sicer težko razumeti, kako lahkotno in kako glasno pred televizijskimi kamerami voditelji Unije igrajo pretresenost in zaskrbljenost. V svetu prisluhov so se ujeli že številni, številni se še bodo. Ne bodimo naivni. Preusmerjanje pozornosti je popolnoma šokantno. Dejstvo je, da obveščevalne službe ne morejo biti plačane za to, da ne delajo nič. Luksemburški premier Jean-Claude Juncker že ve. Njegova vlada je poleti padla zaradi tovrstnih praks luksemburške tajne službe, ki je po zakonodaji neposredno podrejena predsedniku vlade. Prisluškovanje, preprodaja prestižnih vozil … Vse to zgolj kot dokaz, da imajo tudi države, kot je Luksemburg, obveščevalne službe. Najbrž ne za okras.
Dokaz, da ne mislijo preveč resno, je tudi sklep, ki so si ga po vrhu EU-ja v Bruslju privoščili voditelji držav. Prednjačita predsednik Hollande in kanclerka Merkel. Nemčija in Francija sta izpostavili, da želita pogovore z ZDA za rešitev spora zaradi ameriškega prisluškovanja prenosnemu telefonu nemške kanclerke Angele Merkel in drugih primerov ameriškega vohunjenja v Evropi. V pogovorih z ZDA želita do konca leta opredeliti nova čezatlantska vohunska pravila.
Tiskovna predstavnica Bele hiše Caitlin Hayden je med tednom poudarila, da vse države vohunijo. "Jasno smo povedali, da ZDA v tujini zbirajo obveščevalne podatke takega tipa, kot jih zbirajo vse države." Krasno. Komu sploh koristi sprenevedanje? Kaj delajo kontraobveščevalne službe?
Druga tema vrha Unije je bila Lampedusa. Ta je na dnevni red prišla šele po pritisku južnih držav EU-ja. Politični vrh Unije je kljub temu znova kljuboval vsem pozivom k resnim ukrepom in se bo k iskanju učinkovitejšega ukrepanja vrnil v decembru. Očitno pa je, da bo treba na resnejše spremembe evropske priseljenske zakonodaje treba počakati na nov Evropski parlament in novo Evropsko komisijo.
Mimogrede, na volitvah, ki bodo maja prihodnje leto, napovedujejo relativno dobro bero populistom in tistim, ki stavijo na retoriko, usmerjeno proti priseljencem. V bistvu gre za kopico samouresničujočih se prerokb. Najprej pretresenost, zaskrbljenost, nato pozivi k odločnemu ukrepanju in na koncu sklep o vzpostavitvi posebne skupine, ki bo preučila, kaj sploh lahko storijo. Menda je celo gospodarska kriza mimo. O njej namreč ni več veliko slišati. Dobro, če ne gledate števila brezposelnih. Tega pač ni v maastrichtskih merilih.
Tako kot težave ne izginejo, če o njih ne govorimo, tudi ne izginejo, če se pretvarjamo, da jih rešujemo. Malteški premier Joseph Muscat je v četrtek dejal, da gre za nekakšen nadrealizem, če voditelji Unije kot eno ključnih točk na dnevni red postavijo digitalno gospodarstvo, medtem ko v Sredozemlju ljudje umirajo. Ustvarjanje vtisa normalnosti, občutka, da je vse tako, kot mora biti (ang. "business as usual"), za vsako ceno.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje