To v resnici ni nič novega, saj Janša že nekaj časa javno napoveduje razpad koalicije takoj po tem, ko bo vladna večina poskrbela za imenovanje novih ustavnih sodnikov. Po tem scenariju bi bile državnozborske volitve prihodnjo jesen, skupaj s predsedniškimi.

Vladna trojka je, na drugi strani, jesen začela presenetljivo složno. Če sklepamo po izjavah Karla Erjavca, ki drži v rokah ključ koalicijske večine, se bodo stranke na vsak način poskušale izogniti tveganju predčasnih volitev. Takšna odločitev je logična, ne samo zaradi notranjepolitičnega prerivanja. Volitve povsod po Evropi kažejo, da se družba in politika radikalno spreminjata, v škodo brezidejnih in anemičnih tradicionalnih strank in v korist populističnih, pogosto skrajnih gibanj. Na slovenski prostor bi zagotovo vplival, denimo, poraz Angele Merkel v Nemčiji ali zmagoslavje Marie Le Pen v Franciji. Kot je, brez dvoma, na prejšnjih volitvah uspeh Sirize v Grčiji dal pospeške Združeni levici in kot je po prihodu beguncev Orbanovo politiko dokaj zvesto posvojil Janšev SDS.

Slovenija je pač neločljiv del širšega evropskega prostora; konec koncev se številni slovenski politiki že leta šolajo pri večjih sestrskih strankah ali zavezništvih v tujini. Zato zelo dobro razumejo, da bodo prihodnje volitve neke vrste politična ruska ruleta. Ankete javnega mnenja ne povedo veliko; odgovori se skrivajo v čedalje večji množici neopredeljenih in neodločenih državljanov. Odločalo bo vse, zlasti udeležba, novi politični akterji, ki se bodo pojavili v zadnjem hipu, mednarodne okoliščine, resnične in namišljene afere.

Kupovanje časa torej v tem trenutku koristi vsem, tudi opoziciji. Jasno je, da je trojica vladnih strank sicer sklenila pakt o nenapadanju, obenem pa ni rešila nobenega konflikta. Napetosti med SMC-jem in SD-jem so ostale, DeSUS in SD si še vedno hodita po prstih v boju za starejše volivce, neusmiljeni kadrovski spopadi zlasti za vrh slabe banke in SDH se nadaljujejo, ministri, predvsem zdravstveni in prometni, pa so pod čedalje večjim časovnim pritiskom.

Na te notranje spore očitno meri Janša s poplavo interpelacij, ki so sicer doslej v vladni ekipi sprožili zgolj samoohranitveni refleks. Jasno je, da SDS ne more zamenjati ministrov, kaj šele celotne vlade. Janša nima v parlamentu nobenega zaveznika več, poslanskih glasov ima SDS manj kot v prejšnjih mandatih, do sredine mandata pa je izgubila še dva. Z interpelacijami stranka predvsem opozarja nase in skuša znova utrditi podobo hegemona slovenske desnice. Ne gre torej samo za zabijanja klina v koalicijski voz in za majanje položaja najšibkejših ministrov. SDS začenja zgodnjo volilno kampanjo in v njej že razkriva teme, na katerih bo gradila svoj pohod na oblast. In te bodo bistveno drugačne od tistih, ki so zaznamovale prejšnje volitve.

Tudi zato je visoke frekvence v političnem prostoru treba jemati z rezervo. Res je, da se vse stranke pospešeno pripravljajo na volitve. Res je tudi, da bo prihodnje leto, tudi zaradi predsedniških volitev, politično turbulentno in da se vlada, predvsem zaradi kolapsa zdravstvenega sistema, giblje na silno spolzkem terenu. Vendar se bodo stranke za volilne glasove zagotovo dokončno spopadle šele takrat, ko bo veliko bolj jasno, kdaj in za koga ima politična ruska ruleta lahko tudi dober konec.