Kot mora imeti vsak pravi slovenski film svojega smešnega Štajerca, se je to zgodilo še v smučariji; kar je izrazito dobro. Tako za smučarijo kot za Štajerce. Bolj je problematično, kako lahko literarno skrpucalo, kot je Petdeset odstotkov sive, postavlja romantične standarde za valentinovo. Mogoče pa le ni tako nenavadno, če vemo, da je valentinovo potrošniška pornografija, Petdeset odtenkov sive pa je pornografija za potrošnike ... kakor koli; daleč najbolj zanimiv dogodek, ki priča o narobe svetu, je snežni vihar, ki ga ni bilo. Oziroma je bil, samo ne tam, kjer so ga napovedali.

Kdor je kdaj vsaj bežno pokukal, kaj se dogaja izza napovedovanja vremena, ve, kako v ozadju napovedi poteka kup zahtevne fizike in matematike. Spodobi se, da v javnem diskurzu ne kritiziramo resnih znanosti - kar nas, medijske pisune, sicer ne moti, da ne bi na veliko penetrirali v sociologijo, psihologijo, filozofijo in druge družboslovne znanosti. Matematiko in fiziko v glavnem pustimo pri miru, sledeč noremu naključju, da tisti, ki znajo pisati, praviloma ne obvladajo matematike. In fizike.

Ampak popolni vihar, ki ga ni bilo, je porušil še zadnje pregrade, ko smo v medijih množično opljuvali meteorologe ARSA! In še naprej: vsak, ki je kdaj obiskal katero spletnih strani, ki se ukvarjajo z meteorologijo, je ugotovil, kako se o vremenu uporabniki na vremenskih forumih skregajo še prej, kot to uspe partizanom in belogardistom. Povedano drugače: javni bes ob zgrešeni vremenski napovedi je bila na neki način le medijsko razširjena vremenska debata, ki na medmrežju poteka vsak dan. In zdaj se razumni vpraša: "Od kdaj in zakaj se prepiramo zaradi vremena?"

Vprašanje le ni tako zelo banalno, kot se zdi na prvi pogled. Če se strinjamo, da je podnebje s svojimi spremembami eno in da je vreme povsem nekaj drugega, moramo ugotoviti, da se sicer o podnebju prepiramo že od nekdaj, o vremenu pač ne. O vremenu smo se skozi zgodovino pogovarjali, vreme je dalo ime posebni panogi mimobežnih pogovorov, vreme je zanimivo za opazovanje in občudovanje ... ampak za prepir???

Vreme je šolski primer nelinearnega gibanja, torej se neprestano spreminja in vsaj na teoretični ravni je tudi absolutno nepredvidljivo. Kot nam je vse to pred časom razkrila teorija "kaosa"! Kar pa pomeni, da je vreme tudi nenapovedljivo. Tehnologija in napredek znanosti, predvsem fizike in matematike, sta omogočila računalniške modele, ki s tisoči vstopnih podatkov in z zapletenimi računskimi operacijami sicer omogočajo napovedovanje vremena do določene meje, a vreme je na teoretični ravni še vedno enako nepredvidljivo, kot je bilo drugega in tretjega dne geneze. Narava vremena se od pradavnine ni spremenila; če pa vemo, da ni ne pisnih, ne kakršnih koli virov, ki bi poročali, da so se ljudje okoli vremena prepirali, se je moralo nekaj dramatičnega spremeniti s človekom. Naši predniki so vreme sicer intenzivno opazovali, ga poskušali razumeti, da smo se začeli okoli njega prepirati, pa smo ga morali najprej začeti napovedovati … Kaj se je torej spremenilo v naši družbi, da javno kamenjamo ljudi, ki jim ni uspelo pravilno napovedati nenapovedljivega?

Gre za nadzor! Človekova pretirana samozavest, bolje rečeno ignoranca, pomešana s kompleksom boga, si je uspela podrediti skoraj vso živo in neživo naravo. In vreme je ena zadnjih stvari, ki se tej naduti pozi še upira. Vreme je zadnji as v rokavu matere narave, ki je pred tem, da jo povsem zasužnjimo in posledično uničimo. In če smo že tako dramatično vplivali na podnebje, nam narava skozi nepredvidljivo vreme sporoča, da obstajajo meje, do katerih se je smrtnim dano povzpeti.

Še nevarnejša od človeške nadutosti pa je povezava med vremenom in kapitalom. Sodobni kapital namreč zahteva popolno stabilnost "poslovnega okolja", saj nestabilnost pomeni mogočo katastrofo pri kovanju super dobičkov. In ko si je kapital podredil nekaj tako nepredvidljivega, kot je bil včasih delavski razred, se je zdelo izključiti vreme, kot faktor tveganja pri profitu, naslednji logični korak. Spreminjanje podnebnih vzorcev, ki vodijo do pogostejšega ekstremnega vremena, zahtevajo od kapitala, da se prilagaja hitreje, kot mu je to všeč - zato pa je za gospodarske elite napačna napoved vremena za dan ali dva vnaprej povsem nesprejemljiva. In prav zato so bili gospodarstveniki, ki so se pritoževali nad napačno vremensko napovedjo, še bolj smešni, kot so smešni med običajnim pritoževanjem ... Najbolj čuden pa je bil poziv k odgovornosti. Pozivi k odgovornosti so v naši pravičniški družbi sicer nekaj vsakdanjega, a da bo moral nekdo odgovarjati, ker vreme ni bilo takšno, kot ga je napovedal, se zdi mešanica norosti in bolečine.

Če bi hoteli do neustrezne ali pomanjkljive ali napačne napovedi vremenskega dogajanja preteklega konca tedna pokazati humano in pozitivno stališče, bi se je morali razveseliti. Zgrešena napoved je mogoče res zaprla šole in povzročila gospodarsko škodo, nas pa je, v najširšem kontekstu, vsaj postavila na realna tla.