Dogodki v Selmi leta 1965 so bili vrhunec Kingove kampanje za državljanske pravice Afroameričanov, ki je spremenila demografijo glasovalcev na jugu. Čeprav so temnopolti že imeli pravico do glasovanja, so jim južnjaške države postavljale birokratske ovire, kot so bili izpiti iz pismenosti in zgodovine, ob visoki volilni pristojbini pa se je bilo skoraj nemogoče registrirati. Čeprav je bilo temnopoltih kar sedeminpetdeset odstotkov prebivalcev Dallas Countyja, kamor je spadala tudi Selma, se je za volitve uspelo registrirati zgolj enemu samemu odstotku. Kingov namen je bil voditi protestni shod 87 kilometrov na poti od Selme do prestolnice. Prvi poskus je preprečila policija, ko je 7. marca napadla protestnike z palicami in solzivcem na mostu Edmund Pettus čez reko Alabama.

Ta spektakel policijske brutalnosti, ki je postal znan kot »krvava nedelja«, je imel močan učinek pri Američanih, zato se je veliko število ljudi odzvalo na Kingov poziv, da se pridružijo protestu. Nasilje je pospešil predlog zakona o volilni pravici predsednika Lyndona Johnsona kongresu. Sam King je dva dni pozneje prekinil drugi pohod čez most, ker se je morda bal, da vodi privržence v policijsko past. Tretji pohod pa se je zmagovito končal v Montgomeryju.

Spopad na mostu je osrednji prizor zelo dobrega ameriškega filma Selma, ki je zdaj tudi v slovenskih kinematografih. Režiserka Ava DuVernay ga zgledno izpelje. Uporabi normalen in počasen tek ter zamenjuje panoramske kadre splošnega nasilja z bližnjimi posnetki posameznih dejanj brutalnosti in belcev, ki ob strani navijajo za policijo, ter z ljudmi, ki gledajo dogodke na televiziji. Režiserka ne ustavi prizora na hitro. Takoj po njem kamera sledi trem fantom, ki tečejo in nas popeljejo med ranjene. Posnetki pretepenih ljudi in mladega aktivista ter bodočega kongresnika Johna Lewisa (sijajni Stephan James), ki s pretresom možganov stoji med njimi kot izgubljen, so živi in urgentni.

King in Johnson
Film ne ponuja hagiografskega portreta velikega vodje. V odlični interpretaciji britanskega igralca Davida Oyelowa je King prikazan kot nezvest mož in človek, poln dvomov in strahov. To ni svetnik, ampak energičen in pragmatičen vodja, ki je po besedah nekega kolega »prekleto dober terenski poveljnik«. Najboljši prizori filma so tisti, v katerih ga vidimo na delu. »Naša organizacija deluje na preprost način,« pove King lokalnim aktivistom, ki mu zamerijo, da prevzema vodstvo dejavnosti v Selmi. »Pregovarjamo se, demonstriramo, upiramo se, in če imamo zares srečo, naredi nasprotnik napako in nam s tem pomaga.« King in njegovi kolegi so razumeli vlogo televizije, da imajo prizori nasilja nad nedolžnimi ljudmi moč vplivati na vest gledalcev. Posnetki policije, ki tepe in z vodnimi topovi meri na miroljubne protestnike ter aretira otroke v Birminghamu, so imeli dve leti prej močan učinek na Američane. Kingovi tovariši so zadovoljni, da je šerif Jim Clark, zadolžen za zaščito sodišča v Selmi, pred protestniki koleričen in nasilen. (»Trdnjava, ki jo ščitijo fanatiki. Popolno prizorišče!«) Veliko let pozneje je Kingov kolega Andrew Young takole opisal pristop: »Šerif Clark je že leta razbijal temnopolte glave v svojem zaporu. Mi smo mu povedali le, da če še vedno želi razbijati glave, bo moral to početi na glavni ulici opoldne pred televizijskimi kamerami CBS-ja, NBC-ja in ABC-ja.«

Žal sta režiserka in britanski scenarist Paul Webb zapravila možnost dati vpogled v zapleten in komplementaren odnos med Kingom in predsednikom Johnsonom. Zgodovinarji so kritizirali film zaradi portreta Johnsona (igra ga Tom Wilkinson), ki je prikazan kot ovira napredku; človek, ki je šele po sili razmer podprl Martina Luthra Kinga. To pa preprosto ne drži. Režiserka je povedala, da ni želela posneti filma o »belemu odrešitelju.« Tega ni težko razumeti. Liberalni hollywoodski filmi na rasne teme so po navadi ponudili belega učitelja, advokata ali agenta FBI-ja kot junaka, ki rešuje temnopolte. Že med nekaterimi vodji gibanja v Selmi je obstajal strah, da bo Johnson »ukradel« zmago. Film pa ni pošten do njega. Lyndon Baines Johnson je zapisan v zgodovinski spomin s stopnjevanjem vojne v Vietnamu, ki ga je uničila kot predsednika, a kar zadeva rasne odnose, je bil zvest in vztrajen ter eden najbolj proaktivnih ameriških predsednikov.

Poleg tega je bil živobarvna figura, primerna za film. Tudi tega film ne prikaže. V prizorih med Johnsonom in guvernerjem Alabame Georgeem Wallaceom (v osebi Tima Rotha) v Beli hiši recimo predsednik in guverner sedita daleč narazen. Ampak to ni bil Johnsonov način. Johnson, ki je bil visok več kot 192 centimetrov, je uporabljal svojo višino kot adut v srečanjih s političnimi nasprotniki. Ko se je pogovarjal z Wallaceom, ki je bil visok le 170 centimetrov, se mu je tako približal, da so se jima kolena skoraj dotikala. Potem se je nagnil naprej in popolnoma nadvladal v prostoru ter zategoval besede, ko je govoril na svoj teksaški način. To je živopisna podrobnost, ki bi obogatila film, tako kot ga obogati čudovit prizor, v katerem King, poln dvomov, pokliče veliko pevko gospela Mahalio Jackson in jo prosi, da mu prek telefona zapoje duhovno pesem.

Konci in začetki
Pohod iz Selme v Montgomery je bil zadnji veliki podvig gibanja za državljanske pravice in to je bilo zadnjič, da je bil Martin Luther King videti kot nesporni vodja Afroameričanov. Pet dni po tem, ko je predsednik Johnson podpisal zakon o pravici do volitev 6. avgusta 1965, so v Wattsu, temnopoltem predelu Los Angelesa, izbruhnili nemiri, ki so vse spremenili. Celotni deli mesta so bili porušeni ali so goreli. Ubitih je bilo štiriintrideset ljudi, v glavnem temnopoltih, več kot tisoč je bilo ranjenih. Škoda je bila več kot štirideset milijonov dolarjev. Vstaja, kot jo imenuje veliko ljudi, je bila izrazito protipolicijska in protibelska. Kot je takrat opazil neki novinar, so Afroameričani začeli odkrivati in izražati gnev in sovraštvo do belcev, ki so ju do takrat skrivali. Začelo se je obdobje Black Power. Cilj ni bil več integracija, kaj šele asimilacija, ampak kulturna in ideološka, če ne že teritorialna avtonomija. Svetlopoltim liberalcem so temnopolti naenkrat postali manj simpatični.

King ni bil več edini glas temnopolte Amerike. Revolucija, ki jo je povzročil nov nasilni upor, je odprla vrata za nove osebe in gibanja. Tri leta, ki so sledila uporu v Wattsu, tako imenovana »dolga vroča poletja«, so bila priča krvavim bojem na ulicah najmanj sto ameriških mest, v katerih je bilo ubitih več kot dvesto ljudi in na tisoče ranjenih, obdobje pa je prineslo vzpon konservativnih odzivov in mnenj, da je bila država do temnopoltih preveč prizanesljiva, kar je mnenje, ki se ga da še danes slišati. Sledil je vidni vzpon radikalnih organizacij, kot sta bili Črni panterji, Nation of Islam, in drugih, ki se jim je zdela Kingova taktika prenašanja neštetih udarcev belcev in bele države ponižujoča.

Razpadla je krhka koalicija za državljanske pravice. Zgodovinarji so jo opisali kot precedens v ZDA: socialno gibanje, sestavljeno iz ljudi obeh spolov in ras, raznolikih ver, razredov in političnih filozofij. Sam Johnson je doživel dogodke v Wattsu kot osebno izdajo od naroda, ki mu je on kot predsednik pomagal. »Kako je to mogoče po vsem, kar smo dosegli?« se je spraševal Johnson. »Kako je to sploh mogoče? Ali je svet znorel?« Nekaj dni se sploh ni želel ukvarjati z dogodki v Los Angelesu ali se pogovarjati po telefonu z generali nacionalne garde, ki so tam bili. Predsednik, ki je bil pet dni prej junak gibanja za državljanske pravice, je v enem dnevu izgubil nadzor nad situacijo.

Film Selma se konča s triumfalnim govorom Kinga pred poslopjem parlamenta Alabame v Montgomeryju. Tako je tudi prav, saj gre za veliko zmago, ki je spremenila marsikaj v Združenih državah. Kljub zgodovinskim netočnostim Ava DuVernay obuja čas, ki je v ameriškem liberalnem spominu podoben spominu na drugo svetovno vojno: čas pravičnega boja, v katerem so se skupaj borili proti jasnemu sovražniku, nedvomnemu zlu in so bili temnopolti vljudni, njihovi čedni voditelji pa so nosili elegantne konservativne temne obleke.

Cena zmage v Alabami leta 1965 pa je bila visoka. Policija in Ku Klux Klan sta ubila tri aktiviste. Njihovi morilci so ostali nekaznovani tako kot morilci številnih Afroameričanov in aktivistov. Neznosnost protičrnskega nasilja in nesramno nekaznovanje morilcev sta naredila strategijo nenasilja nevzdržno za veliko temnopoltih.

Po Selmi so sredstva boja za enakopravnost Afroameričanov v Ameriki postala raznovrstnejša in agresivnejša, sam boj pa se danes nadaljuje na ulicah ameriških mest.