Od državnih uradnikov v medijih sicer ne pričakujemo, da bodo govorili smiselne, sploh pa ne angažirane stavke, a Andrej Šter z ministrstva za zunanje zadeve je zadnjič v dnevniku Televizije Slovenija naredil veliko izjemo. Ob koncu poročila in informacij o situaciji v Nepalu, sploh kar zadeva slovenske državljane, je pripomnil, da so posebni računi in solidarnostna nakazila sicer dobrodošla, a na neki način samo potuha in kupovanje čiste vesti – če prosto povzamemo vodjo konzularnega oddelka na ministrstvu za zunanje zadeve. Zavzel se je za dejavnejšo vlogo Slovenije in povedal za diplomata nenavadno misel, da bi morali omogočiti številnim prijateljem Nepala, ki živijo v tej državi, odhod tja dol – recimo za medicinsko, če ne drugače, pa tudi za moralno in čustveno podporo prizadetim.

Seveda bo vlada odobrila tistih nekaj fičnikov za nujne življenjske potrebščine, ki jih ob podobnih tragedijah gledamo, ko jih vkrcajo v letalo, v naslednjem kadru pa se od lakote in stiske obnemogli ljudje že prerivajo zanje.

A uradnikova misel o človeškem stiku bo najbrž obvisela v zraku. Za Nepal in neposredno pomoč ljudi ljudem se najverjetneje ne bo našlo dovolj denarja; za sodelovanje slovenskih vojakov v bog ve kakšnem ohranjanju miru se ga najde vedno. Za sodelovanje v vojaških operacijah smo se zavezali Natu, za dejavno sodelovanje v humanitarnih akcijah bi se morali zavezati človečnosti.

Pa ne gre za moralko ob še enem tragičnem dogodku, temveč za dejstva iz bližnje preteklosti, ki so Nepal in Slovenijo zbližala veliko bolj, kot je verjetno, da se zbližata dve tako različni in tako oddaljeni skupnosti. Čeprav je vsaka tragedija vredna naše pozornosti, pa je potres v Katmanduju vsaj delno tudi tragedija našega naroda. Če razumemo Nepal kot integralni in osrednji del Himalaje, potem se je naš narod vsaj delno konstituiral tudi v Katmanduju. Ne le s športnimi in alpinističnimi dosežki, tudi zaradi literarnih, prosvetnih, humanitarnih, turističnih in seveda občečloveških vezi, ki vežejo obe državi, smo dolžni za Nepal ob tragediji narediti veliko več, kot to počnemo običajno.

Naša vlada mora po eni strani na varno spraviti vseh šestdeset državljanov, ki so trenutno na prizadetem območju, istočasno pa omogočiti vsem tistim, ki se čutijo dolžne in sposobne pomagati, da nemudoma odpotujejo v Nepal.

Če ne drugače, jih k temu zavezujejo ne le številni tragično umrli v tistih hribih, temveč tudi duhovna in predvsem literarna zapuščina Nejca Zaplotnika in deloma tudi Tomaža Humarja.