vetohlinskih dejstev o ukrajinski krizi. Najprej in na začetku. Kot da ne vemo, kako bo in kaj se bo zgodilo, se kot otroci na božični večer čudimo avtocesti iz konflikta v vojno. Kot da tega že nismo videli.

Že najmlajša socializirana generacija ima izkušnjo balkanske vojne in ni treba ravno obiskovati knjižnic, da prepoznamo vzorce, ki vodijo v vojno. Policiste počasi zamenjujejo vojaki, uporniki namesto metanja molotovk pričenjajo sestreljevati helikopterje in bedaki dobivajo vedno več medijskega prostora in posledično politične moči. Ob tem pa je razumni obsojen še na priliznjenost svetovne prostozidarske elite, ki goni eno in isto o diplomatskih rešitvah ter v žepu drži figo. Tudi nadaljevanje je znano; nekaj let spopadov, begunski valovi v sosednje države, humanitarna katastrofa, uničeni rodovi in potem čudenje, kako je lahko prišlo do takšnega pokola. Slovenci, ki vsako poletje množično romamo na bosanske čevape, bi lahko vzorec prepoznali v današnji Ukrajini in bi se tako vsaj malo odmaknili od panevropske mode nenehne moralne vzhičenosti.

Prvi aksiom te nagnusne kulture sprenevedanja je dejstvo, da je vojna čudovita poslovna priložnost. Ne sicer za vse, temveč zgolj za spretno manjšino. Za večino je vojna prav enaka tragedija, kot je bila pred tisočletji. Za globalno orožarsko industrijo pa je zadeva še kako dobrodošla in tudi Slovenci radi izkoristimo priložnost. Lokalni dilerji so na srečo še na prostosti in ni treba dvakrat reči, da se na kakšnem zakotnem letališču spet ne pojavijo zabojniki s flintami, za katere ni znan ne pošiljatelj in ne prejemnik. Kot pravijo; priložnost dela tatu, vojna pa trgovca.

Drugo veliko sprenevedanje je plin. Ker plin potrebujemo; strokovnjaki pravijo, da je od njega v svoji zeleni histeriji še najbolj odvisna Nemčija. In menda nočemo, da Nemce zebe, ali bog ne daj, da se ustavi nemški gospodarski stroj. Zato smo si najprej zagotovili neprekinjeno dobavo, šele zatem bomo Rusom navili ušesa. Ampak nežno, da jih ne bi zasrbeli ventili. Povsem jasno je, da bi resna gospodarska blokada umirila novokomponirani ruski imperializem. Ampak resne gospodarske blokade ne more biti, dokler Rusi valijo svoja jajca na plinu. Povedano drugače; če bi hoteli v perspektivi zmanjšati trpljenje Ukrajincev, bi morali povečati svoje lastno neudobje. Ali ste pripravljeni zmanjšati temperaturo v vašem stanovanju za eno stopinjo ter s tem obvarovati tisoč ukrajinskih življenj? Jasno da ne, ste pa brezkompromisno pripravljeni podpreti misijo Nata, ki bo nadzorovala sprti strani med enim številnih premirij, ki sledijo v prihodnjih letih.

In kje smo tu Slovenci? Kam na lestvici velikega evropskega in svetovnega sprenevedanja sodi slovensko sprenevedanje? Kar visoko bi rekli, ker hipokrizija je ena tistih reči, ki ni neposredno povezana z velikostjo naroda. Majhen narod se lahko spreneveda prav tako uspešno kot velik. Na kratko; po desetletja dolgih epizodah s servilnostjo do Združenih držav sledi zdaj epizoda s servilnostjo do Rusije. Ali naj kar zapišemo do "Sovjetske zveze"? Človek ne ve, ali je duh neuvrščenosti še vedno tako zelo prisoten v naši zunanjepolitični strategiji, ali pa bi tako zelo radi spet videli oba velika aviona na našem Pučniku. Suverenost držav naj bi bila aksiom v mednarodnih odnosih in država je prav toliko suverena, kolikor odločno podpira suverenost drugih oziroma jasno obsoja njeno kršitev. Slovenija, ki računa na bogat izvoz antibiotikov, ki pomagajo pri strelnih ranah, bo z obsodbami kršitve suverenosti še raje malo počakala.

Takoj za sprenevedanjem je drugi najpopularnejši konjiček zahodnih demokracij iskanje krivcev. Od novinarjev do analitikov in amaterskih raziskovalcev nam servirajo resnice o neonacističnem pokolu v Odesi, pa o ruskih specialcih, preoblečenih v "proruske aktiviste"!

Pa nočemo lajnati o resnici kot prvi žrtvi vojne … Hočemo zgolj opozoriti na dejstvo, da bi se ukrajinski, kot mnogi drugi, konflikti najbrž prej končali, če bi jih svetovna javnost medijsko ignorirala ... Dokler pa ti je skozi medije mar trpljenja civilnega prebivalstva, hkrati pa se navdušuješ recimo nad vzhodnimi investicijami v slovenski turizem, je enako, kot bi točil bencin v vse tiste tanke.