Torej, ali je ulica, ki demonstrira, sinonim za narod, oziroma ali narod lahko enačimo z ulico? Od tega odgovora je odvisno preživetje elit in jasno je, kako bi elite same odgovorile na zastavljeno vprašanje. Nas pa seveda zanima, kaj je res. Torej, ali se na ulicah sliši glas slovenskega naroda ali pa gre zgolj za vedno nezadovoljni odstotek prebivalstva, ki se je tokrat ojunačil prek meja dobrega okusa?

Danes je že ponarodelo strašenje sedanjega premierja z ulico, ko naj bi slovenski narod pred nekaj leti na ulicah izrazil nezadovoljstvo z vlado novoizvoljenega predsednika republike. Pa tudi izraz, da se lahko na ulicah zgodi narod, je že zdavnaj ponarodel, toda – kaj na vse to pravi nepristranska analiza?

Te dni, ko so glavne demonstracije v prostem teku, oblastniki že sramežljivo razglašajo tezo, da ulica ne more predstavljati naroda in da so oni legalno izvoljeni predstavniki, ki jih je na svobodnih in demokratičnih volitvah izbral narod. Ter da zato ni logično, da bi jih komaj leto in dan po izvolitvi ta isti narod tudi nagnal. Iz tega sledi, da ulica ni enako kot narod. Še najbolj pogumno je to tezo pred nekaj dnevi iznesel kardinal Rode. Njegova svetost je naravnost povedala, da je ulica ulica, narod je pa narod in da prvega ne moremo enačiti z drugim. Je pa to njemu lahko reči, ker so tam, kjer domuje njegova svetost, glavni trgi, ne pa ulica.

Torej … po Rodetovem in še čigavem prepričanju na ulicah ne protestira slovenski narod, ker slovenski narod svoje predstavnike svobodno in demokratično voli na volitvah. Na ulicah protestira ulica, kar je nekoliko lepši izraz za drhal …

Tako bi se lahko nategovali okoli teh pojmov do jutri in edini, ki bi nas lahko odrešil, je župan Kangler. On je seveda eden izmed tistih, ki so in še vedno zagovarjajo razkorak med ulico in narodom, a prav on je imel v rokah ključ do ultimativnega dokaza …

Namreč – ulica je zahtevala njegov odstop, Mariborčani pa naj bi mu, po njegovem mnenju, še zmeraj zaupali. Statistika ponuja možaku realne možnosti, da ima prav. Deset tisoč protestnikov na ulicah je, kljub gromozanski številki, še vedno le nekaj manj kot desetina vseh volilnih upravičencev v občini Maribor. Torej! Če bi Kangler odstopil, ker ga je v to prisilila ulica, nato pa se kot županski kandidat udeležil nadomestnih županskih volitev, bi dobili znanstveni dokaz. Kanglerjev izid na volitvah bi nam jasno povedal, ali je ulica nezadovoljna in razgrajaška manjšina ali pa ulica - sicer manjšinsko v udeležbi - predstavlja večinsko voljo naroda. Ker pa se gospod Kangler volitev ne bo udeležil, ne bomo nikoli dobili ultimativnega dokaza in bomo še naprej tavali po izmuzljivih tleh gole teorije.

Udeležba na demonstracijah je nasploh težava, ki jo elite rade diskretno omenjajo. In z njo mediji. Medtem ko nihče nima poguma podvomiti o moči recimo tisočglave množice v prestolnici, se ob poročanju o dvestotih protestnikih, recimo v Brežicah, začuti podton usmiljena in pomilovanja. Čeprav nihče ne pove, da je recimo dvesto protestnikov v neki manjši občini procentualno enako nekaj tisočem v večji. Tako bi morali novinarji v prispevkih nujno začeti govoriti o odstotkih volilnih upravičencev, ki so demonstrirali, ne pa zgolj o preprostem in zavajajočem številu protestnikov.

Tretji velik argument podpornikov teorije o razliki med ulico in narodom pa je dejstvo, da so bile do zdaj vse demonstracije v mestnih občinah. Ki pa so, glede na slovenski občinski zemljevid, v globoki manjšini. Za popolno legitimnost teh demonstracij potrebujemo aktivacijo slovenskega podeželja – to je dejstvo, ki mu analitiki ne posvečajo nobene pozornosti. Radi verjamemo, da kje v slovenskem zakotju obstajajo župani, ob katerih so Kangler, Popovič in Jankovič pravi cicibani. A podeželje, ta večno odločilni kamenček na tehtnici slovenske usode, za zdaj molči. In s tem daje skorumpiranim elitam vsaj malo občutka varnosti, ki pa bi se ob prvem kmetskem puntu pred kakšnim zadružnim domom dokončno razblinil.

Čeprav trobentajo drugače, demonstracije v očeh tistih, ki so jim namenjene, ne bodo nikoli legitimne. Zanje so legitimne volitve in te teze se bodo, če bo treba, oklepali še preostala tri leta. Od tod kongresni sklepi Nove Slovenije, kako bi bile nove predčasne volitve napaka, od tod medijski nastopi, kako Slovenija nima alternative sedanji vladi in podobno.

In medtem ko elite jezdijo proč od ponora prav na bajeslovni razliki med ulico in narodom, se hkrati sploh ne zavedajo sporočila demonstracij. Slovenske politične elite razmišljajo znotraj dvajset let starega miselnega polja, ki temelji na štiri desetletja starem miselnem polju, ki temelji na miselnem polju iz leta 1848, ki temelji na tisočletje starem miselnem polju. Glavno sporočilo demonstracij pa je, da je konec s tem uokvirjenim in zacementiranim političnim razmišljanjem, ker je postalo ne le kontraproduktivno, temveč tudi dolgočasno. Ukinitev stoletnega vzorca razmišljanja pa pomeni tudi samodejno ukinitev Janš in Kučanov, ki lahko preživijo zgolj znotraj tega preživelega miselnega koncepta. Zahteve po novi politični paradigmi, ki jih javno manifestiramo, pa niso bile nikoli domena volitev, temveč vedno le domena ulice.