Najprej in na začetku; zakaj takšna panika, če smo prodali prodajalca. Mercator temelji na prodaji, se pravi, da je logično, kako bo tudi sam prodan. Hočemo povedati, da je tako, kot govori bizarna teorija samomora; ljudje si vzamejo življenje z orodjem, ki ga poznajo, se pravi, da je logično, kako se trgovina konča s prodajo. Takšen je ustroj stvari! Naključni razmišljujoči se čudi dejstvu, da se ne moremo odločiti, ali je odprodaja državnega premoženja dobra ali slaba. Enkrat poslušamo neoliberalne ekonomiste, ki trobentajo, da je država slab lastnik, potem poslušamo narodnozavedne populiste, ki rotijo, naj ne prodajamo srebrnine. Kaj zdaj? Razen če bi radi prodali, a ne vsem - oziroma še huje - privatizirali, pa sami pobrali kupnino! Kar nas je v bistvu pripeljalo sem, kjer smo.

Takole prek palca sklepamo, da je največje zlo tokratne prodaje, prodati slovensko lastnino Hrvatu. Tudi za Hrvate je sicer rahla travma prodajati Slovencem, še sploh počitniške objekte, a vendar je nekaj obala, drugo pa so police v trgovini. Že Srbom Fructal je bila travma, kaj šele Hrvatom Mercator.

Pa je prišel četrtek, ko imajo penzionisti ugoden popust in je nekoliko priletni Todorić dobil dvojne pike, ker je kupil vse. Ne le, da je s tem začel histerijo 'vicev' na račun "najboljši sosed", ampak je začel tudi največjo brezplačno oglaševalsko kampanjo za kakšnega trgovca v samostojni Sloveniji. Pozabite na tiste slabo prikrite telefonske ankete, ki vas sprašujejo, kje kupujete svojo špecerijo, pozabite na otožne in kičaste reklame, kjer kmet utrga zeljno glavo, ki se nato po čudežu v pastelnih barvah znajde v Mercatorju, kjer jo smejoči družini proda noro zadovoljna prodajalka … pozabite na Jankovićev nasmešek, ki se reži, ker je šlo vse v maloro, odkar se je nehal sprehajati po supermarketu in se začel sprehajati po Superljubljani; največja oglaševalna kampanja je bila petletno vsakodnevno omenjanje Mercatorja v vseh mogočih medijih. Hočemo povedati; če pridejo tržniki na naš radio, ali bog ne daj v komercialni medij in si želijo javnosti sporočiti, da ima svinjsko pleče nižjo ceno, morajo omenjanje imena Mercator plačati. Če pa ga v naših poročilih omenimo, ker se ga bo mogoče kdaj ali pa tudi ne, lahko prodalo, ni treba za objavo plačati nikomur. Zato, zgolj da razbijemo oglaševalski monopol, v naši oddaji kot prvi uravnotežimo prikrito oglaševanje in naštejmo še preostale trgovske verige: "Špar, Tuš, Leclerc, Hofer, Lidl in Evrospin." In kar je najbolj neverjetno; v vseh lahko kupite tudi kakšen slovenski izdelek.

Kar pa je za ozaveščenega potrošnika najbolj neverjetno, pa je na glavo postavljena ekonomska teorija, ki jo predstavlja prodaja Mercatorja. Namreč; ekonomska teorija kapitalizma, konkurenčnost in vse to, je v svoji protofazi predstavljena prav na primeru iz trgovine. Vse so nas učili o interakciji masla in topov. Torej; kapitalizem, ki je najčistejše ekstrahiran prav v trgovini, v primeru Mercatorja nekako neha delovati oziroma brezsramno pokaže svoj špekulativni obraz. Poglejmo, kako:

Koliko stane Mercator? Naivno si predstavljamo, da toliko, kolikor velja njegova zaloga in nepremičnine. Torej; Todorić bi moral priti na blagajno in kupiti vse paštete in vse konzerve koruze in vse pakirane piknik mesnine, kar jih je v trgovini. Vse izdelke in vse zaloge v vseh trgovinah. Potem bi kupil še vse stavbe in to bi bilo to. Toliko stane Mercator. Ampak to je seveda naivno razmišljanje … ob zalogi in nepremičninah, je tu še variabila, ki se ji reče delavci. Ker Todorič je kupil tudi delavce.

In zdaj zanimiv del. V vseh teh letih, odkar Mercator prodajamo, se paštete in špageti niso bistveno pocenili. Tudi nepremičninski trg se ni sesul, da bi bile Mercatorjeve nepremičnine toliko manj vredne. Kljub temu pa je Mercatorjeva delnica iz zlatih 420 evrov v sedmih letih prodaje, padla na okoli 80 evrov. Kdo je torej izgubil vse te odstotke vrednosti, če paštete v trgovini stanejo ves čas enako? Profesorji ekonomije vas bodo vehementno podučili o delovanju borze, vsakdan vas pa bo podučil, da so nasrkali Mercatorjevi delavci. Prav tisti ubogi hudiči, ki jih z rahlo solznimi očmi od zaskrbljenosti brani slovenska politika, mahajoča z dokumenti o prepovedi odpuščanja.

Če maslo in topove iz osnov politične ekonomije zamenjamo s pašteto in prodajalci, je dejstvo, da bo pod Todorićem moralo manj prodajalcev prodati več paštet. Da bodo Gavrilovićeve namesto Kekca, je pri tem povsem nepomembno dejstvo.