Čeprav mu poseganje po življenju kot sovražniku Rusije številka ena ni bilo tuje, novica o smrti 67-letnega oligarha deluje anahronistično. Zakaj, pravzaprav? Še nihče ni ostal. "Vsi, ki so ga poznali pobliže, bi ga opisali kot zelo vitalnega človeka, ki nikoli ne spi, katerega življenje se ne more izteči. Zato je bila njegova smrt popoln šok," je dejala družinska prijateljica Saša Nerozina. Mnogi so imeli občutek, da se bo Boris Berezovski tako kot posledicam napak, ki jih je naredil v življenju, izognil celo smrti. Tudi zaradi prav diaboličnih razsežnosti, ki so jih njegovemu značaju pripisovali ljudje, ki so se imeli priložnost kdaj srečati z njim. Zgodba iz druge roke, ki jo rad pripoveduje moj moskovski prijatelj, katerega nekdanji sodelavec je nekoč delal za Berezovskega, pa hitro pobral šila in kopita, je simptomatična: "Berezovski ne govori, ampak sika. To je hudič v človeški podobi."

Simptom
Pravzaprav je bilo življenje Berezovskega en sam simptom. Simptom sovjetske tranzicije v novo Rusijo. Simptom ruskih 90. let. Simptom ruskega nouveau riche z judovskimi koreninami, česar v Rusiji ne pozabijo pripomniti. Slednjič, simptom spora z oblastmi. Doktor matematičnih znanosti, dopisni član Ruske akademije znanosti z izkušnjami tako v teoretičnem razmišljanju kot v praksi se je v obdobju perestrojke odločil za poslovni svet. Kot mnogi drugi sovjetski znanstveniki. In uspel. Od avtomobilov je prešel k nafti in medijem. Obenem ga je živo zanimala politika, čeprav najvidnejših, izvršnih položajev nikoli ni zasedal. Zato pa je bil oče – ali eden izmed očetov – oligarhičnega sistema, tako značilnega za Rusijo v 90. Politični vpliv oligarhije je uspelo zdrobiti šele Vladimirju Putinu, človeku, za katerega je Berezovski trdil, da ga je sam predlagal Borisu Jelcinu za naslednika. A razhajanja med zagovornikom interesov najbogatejših in takrat še komajda dobro znanim novim predsednikom so se kmalu izkazala za nepremostljiva. Kratko je potegnil oligarh, ki se je že konec leta 2000 zatekel v London, od koder se bo v domovino vrnil kvečjemu na lasten pogreb. Če bodo ruske oblasti to dovolile.

Padli oligarh
Zamera med Berezovskim in Putinom je bila zelo globoka. "Zlobni genij ruske politike" in "osebni Putinov sovražnik", kot so ga pogosto označevali mediji, je bil oster kritik Kremlja. V zadnjem zapisu na Facebooku 26. februarja letos se je Rusom opravičil. Za pohlep in za to, ker ni v Putinu pravočasno prepoznal "tirana in uzurpatorja". Ga Putin ni uslišal? Po besedah predstavnika Kremlja Dmitrija Peskova naj bi se namreč Berezovski pred nekaj meseci ruskemu predsedniku opravičil in ga prosil za dovoljenje za vrnitev v Rusijo. Vrnitev v domovino je vroča želja, ki jo je razkril tudi zadnji intervju Berezovskega za revijo Forbes, ki ni bil namenjen objavi, kot priznava avtor Ilija Žeguljov. Kratek pogovor novinarja in oligarha je ugledal luč sveta samo zato, ker je znameniti sogovornik nekaj ur zatem umrl. Žeguljov govori o senci Berezovskega, kot ga je poznala javnost. Razočaran, brez vizije in zanimanja za posel, priznavajoč, da se je pri oceni ljudi zmeraj motil. Zaupal je prijatelju, gruzijskemu oligarhu Badriju Patarkacišviliju, umrlemu februarja 2008. Tudi prezgodaj, kot pravi Berezovski, ki je imel zaradi neformalne delitve posla med prijateljema veliko težav in izgub. Napačno je ocenil tudi Romana Abramoviča, ki mu lani ni mogel dokazati prevare pri poslih z naftno družbo Sibneft. Od poraza v procesu proti Abramoviču je Berezovski živel zadržano, kolikor se je dalo daleč od novinarske pozornosti. Kljub temu pa so v javnost pricurljale novice o domnevnih finančnih težavah. Prodajati je začel umetnine, nepremičnine, tudi dragoceni Rolls-Royce letnik 1927. Ostali naj bi dolgovi.

Konec
Boris Berezovski je, čeprav nepričakovano, vendarle odšel v slogu. Skrivnostno. Ga je izdalo srce, kot domnevajo nekateri? Ali je zaradi globoke depresije dvignil roko nase sam, kot verjamejo drugi? Kar nekaj ljudi je prepričanih, da so Berezovskemu pri odhodu pomagali. Tisti, ki so ga vsaj približno poznali, dvomijo, da bi bila lahko depresija tako globoka, da bi se tako vitalen človek, kot je bil Berezovski, odločil za samomor.

Pa vendar, človeka nikoli ni mogoče do konca spoznati. V Rusiji se ga velika večina ne spominja z naklonjenostjo. Privrženci predsednika Putina in močne države, ki brzda samovoljno elito, vloge Berezovskega ne morejo oceniti pozitivno. Za večino pa je Berezovski predvsem (so)krivec za fiasko 90. let in osiromašenja množic v novi državi. Privatizacija zagotovo ni ena lepših in čistejših zgodb ruske polpretekle zgodovine. In čeprav so oligarhi svoja premoženja občutno povečali šele, ko so se, prostovoljno ali ne, odpovedali političnim ambicijam, je sled, ki vodi v 90. leta jasno vidna. "Nič dobrega ni storil za Rusijo. Niti Abramovič, niti Berezovski, niti drugi njima podobni – ne morem jim niti reči ljudje – za Rusijo niso naredili popolnoma nič." Tudi ta odziv neimenovanega Moskovčana na ulici bi lahko označili za simptomatičnega v ruskem javnem mnenju.

Ampak kakor koli – pozitivno, kritično, zločinsko, diabolično, z odkrito ali slabo prikrito zavistjo, z naklonjenostjo ali antipatijo – ocenjujemo zgodovinsko vlogo Borisa Berezovskega, nekaj nedvomno drži. Z njim se je končala cela zgodovinska epoha.