Za prvega predsednika so izbrali ljubljanskega prošta, doktorja teologije Janeza Krstnika Prešerna. Takratni člani, teologi, pravniki in zdravniki, so si prizadevali predvsem za to, da bi Ljubljana postala pomembno kulturno središče. Zgradili so znamenito ljubljansko stolnico in ustanovili semeniško knjižnico. Poznavalci pravijo, da je Ljubljana postajala mali Rim. Za geslo pa so imeli akademiki v grbu zapisano "Nobis atque aliis". Za nas in druge.
Ko danes razmišljam o 174 članih SAZU-ja, ki spodbujajo in si prizadevajo za razvoj znanstvenih ved in umetnosti, se sprašujem, ali vplivajo tudi na odnos med znanostjo in Bogom? Ali imata znanost in vera sploh kaj skupnega?

Eden največjih znanstvenikov 20. stoletja Albert Einstein je leta 1940 na kongresu o znanosti, filozofiji in religiji dejal, da "znanost brez vere šepa, a vera brez znanosti je slepa". Globoko verni Einstein se je tudi pri teoriji relativnosti skliceval kar na svetega Avguština: "Kar se človeku zdi eno leto, je za Boga lahko milijon let in to, kar se zdi Bogu eno leto, je za človeka lahko milijon let."

Razvoj znanosti se je v krščanski kulturi začel že v 16. stoletju. Mnogo duhovnikov in redovnikov se je ukvarjalo z idejo o Bogu Stvarniku neukročene zemlje, ki jo je treba ukrotiti. Med verniki laiki pa je bil Galileo Galilei. Pritoževal se je nad ljudmi, ki so iskali astronomske teorije v Svetem pismu: "Namen Svetega Duha je, da nas pouči, kako pridemo v nebesa, in ne, kakšni so nebesni zakoni." Podpiral je Keplerjevo teorijo o kroženju Zemlje okrog Sonca. Da bi jo potrdil tudi njegov prijatelj papež, je napisal Razpravo o plimi in oseki. Tega pa mu Cerkev ni hotela potrditi. Prav mu je dal šele leta 1992 papež Janez Pavel II.

Znanstveniki še danes veliko razpravljajo o prvi verodostojni teoriji evolucije. Darwin, ki je postavil teorijo razvoja iz enostavnejših živih bitij v zapletenejša, seveda ni nikoli zanikal Boga.

Odnos znanstvenikov do vere se je spremenil v 19. stoletju. Nekateri med njimi so odkrili svojo pomembno vlogo v svetu. Vero in Cerkev so videli kot oviro na poti raziskovanja. Da je znanost samostojna glede vere, so poudarili tudi možje na drugem vatikanskem cerkvenem zboru v Pastoralni konstituciji Gaudium et spes, a dejali: "Če se metodično raziskovanje vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikoli ne nasprotuje veri." Zanimivo je, da se kopica znanstvenikov, ki Boga ne priznava, še danes zelo intenzivno ukvarja z Njim. Res je, da nekoga, ki je obstajal za znanstvenike 19 stoletij, ne moreš zanikati čez noč. Tako slavni fizik Stephen Hawking tudi v najnovejši knjigi pravi, da vesolje ne potrebuje božanske moči za nastanek, ker obstaja zakon o gravitaciji in se galaksije oblikujejo spontano iz materije. Veliki pok pa je rezultat neizbežnih zakonov fizike. Ali je tudi on na poti odkrivanja Boga prek svojih dosežkov? Presenetilo me je, da je ikona ateizma, filozof Fiew, pred smrtjo napisal knjigo in na tiskovni konferenci razglasil, da je pod pritiskom znanstvenih dokazov moral priti do Boga. "Postal sem veren!"

Ali si znanost in vera, med katerima je vedno obstajala napetost, vendarle nista nasprotni? Znanost obsega stvarno področje pojava, vera pa se ukvarja z božansko stvarnostjo, ki jo znanost ne pozna. To pa pomeni, da med njima ne more priti do nasprotij, ker se ukvarjata z različnimi področji. Torej sta si komplementarni, kar sta trdila Tomaž Akvinski in Albert Einstein. Stvarjenje pa pomeni v verskem smislu porajanje, ki ga povzroča Bog, in ne pomeni oblikovanja nečesa novega iz snovi, ki je že obstajala, o čemer govori znanost. Če vesolje ni bilo načrtovano, če smo tudi mi ljudje naključje, potem se tudi na svoje misli znanstvenik ne more zanesti.

Mislim, da bo še dolgo veljalo za znanstvenike: "Velika so Gospodova dela, preiskovanja vredna za vse, ki ga ljubijo!" Ta stavek iz Psalma 111 je slavni matematik in fizik Hames Clerk Maxwell v 19. stoletju zapisal nad vrata Cavendishevega laboratorija in tudi na novem laboratoriju še vedno stoji napisan.