"S svojo knjigo hočem pokazati Sloveniji, da gre predvsem za ljudi, in ne smemo pozabiti, da v nas še naprej živi človek," pravi Aida Silić, ki je v prvencu Shukran opisala svoja srečanja z begunci v Sloveniji leta 2015. Vsak dan jim je pomagala v ljubljanskem azilnem domu in v Osnovni šoli Livada.

"Pričakali smo jih z žico in oboroženimi vojaki, in to ni bilo ravno normalno in humano. Na filozofski fakulteti si močno prizadevamo pokazati, da so to ljudje. Predvsem smo ljudje, a smo to pozabili," meni Aida Silić, ki je svoj prosti čas preživljala z begunci in z njimi še danes ohranja stik. "Šukran v arabščini pomeni hvala. To besedo sem od njih slišala neštetokrat vsak dan in je tudi v knjigi najpogostejša. Hkrati je moja zahvala njim. Veliko so me naučili, zato bi morala jaz njim reči hvala," Aida pojasni, od kod naslov knjige Shukran oziroma Šukran.

Treba je pomagati vsakemu človeku
"Že doma so me naučili, da je treba pomagati vsakemu človeku. Zato leta 2015, ko so začeli prihajati begunci, nisem razmišljala, ali jim bom pomagala ali ne, preprosto sem to storila. Otroci po cele dneve, tedne, nekateri mesece, niso spregovorili niti besede. Ko pa dosežeš, da se spet začnejo smejati, ko slišiš njihov smeh ... To bo za vedno eden mojih največjih uspehov v življenju," pripoveduje o svojih motivih za humanitarno delo v času največje begunske krize.

Govoriti v jeziku humanosti
Aida je še vedno vsak dan v stiku z begunci: "Vsak dan sem z njimi. Pokličejo me in me povabijo vsaj na kavo. Potrebujejo nekoga, da za kratek čas pozabijo na vse." Z njimi nikoli ni imela težav pri sporazumevanju: "Jezik ni nikoli velika ovira, dokler z dejanji govoriš v jeziku humanosti, dokler se razumeš s temi ljudmi."

V današnjem krutem in velikokrat nehumanem svetu je tako lepo srečati mladega, humanega človeka, ki poleg študijskih obveznosti najde čas in ima voljo pomagati tistim, ki jim je v tem trenutku pomoč potrebna.