Nimam dokazov, vendar anekdota govori o tem, da sta si Edvard Ravnikar in Edo Mihevc razdelila center Ljubljane na pol. Eden je oblikoval območje okoli Trga republike, drugi okoli Bavarskega dvora, nekakšno ljubljansko finančno središče.

Razstava v MAO ima naslov Struktura modernosti – Iskanja Edvarda Ravnikarja, vendar, kot je zapisal v monografiji Edvard Ravnikar – umetnost in arhitektura Aleš Vodopivec, je bil Ravnikar nasprotnik demagoškega in ahistoričnega modernizma. Upošteval je kulturni kontekst obstoječega grajenega okolja.

Prelomno leto 1963
To sicer ni predmet tokratne razstave, vendar velja omeniti leto 1963. Takratni potres v Makedoniji je zaznamoval arhitekturno in gradbeno dejavnost v Jugoslaviji. Od tedaj so bili zahtevani drugačni standardi protipotresne gradnje. Naj si dovolim osebno opombo: stolpnica, v kateri živim, je bila prva grajena po japonskih standardih protipotresne gradnje.

Če se vrnemo k Skopju. Glavni avtor urbanistične ureditve je bil japonski arhitekt Kenzo Tange, imel pa je sodelavce. Med jugoslovanskimi je bil tudi Edvard Ravnikar. Iz njegove osebne zgodovine in tudi glede na razstavo naj poudarimo enega od fokusov, oblikovanje spomenikov. Ravnikar je namreč velik del druge svetovne vojne preživel v italijanskih taboriščih.

Glavni kustos razstave Miloš Kosec je povedal zanimivo misel Edvarda Ravnikarja: "Pravico imamo, da se zmotimo, pomota je avantura, ki vodi k resnici." Ravnikar je bil javni intelektualec, ki si je prizadeval tudi za javno razpravo o arhitekturi.

Kot reče Miloš Kosec, to ni pregledna razstava. Bolj je to vpogled v Ravnikarjev miselni svet in predvsem za fokus na proces dela. Ravnikar je gledal na umetnost celovito. Zanimalo ga je marsikaj onkraj arhitekture, njegova zgodnja predavanja so celo prepovedali, ker naj bi bila, tako Aleš Vodopivec, škodljiva ali celo nevarna.

Smer B
Ko govorimo o Ravnikarju, ne moremo mimo omembe smeri B. Ravnikar se je zavzemal za reformo študija arhitekture, delno tudi po vzoru šole Bauhaus, torej da bi se arhitektura obravnavala čim bolj celostno. Tudi zato velja za začetnika industrijskega oblikovanja pri nas. Kot je v članku v reviji Outsider zapisala Majda Kregar, se je Ravnikar ob vseh priložnostih zavzemal za reformo študija. In po svojih izkušnjah: "B-smer je v letu in pol v takrat zaprašeno in rigidno atmosfero na FAGG vnesla nereverzibilne učinke z razločnim vplivom v praksi." Iskal je sintezo likovnih umetnosti, slikarstva in kiparstva, zato ni nenavadno, da je o smeri B govoril tudi kot o malem Bauhausu.

V intervjuju, objavljenem v reviji Razgledi, je Ravnikar poudaril tudi veliko vlogo deklet na smeri B. Bilo je namreč potrebno perfektno tehnično risanje in dekleta so se izkazala v kultiviranem in eksaktnem izražanju v načrtih. Smer B je obstajala kratek čas in bila ves čas "pod udarom" in na koncu "likvidirana", kot sta zapisala Majda Kregar in Edo Ravnikar. Nikoli ni dobila posebnega financiranja in Ravnikar je menda nekemu zunanjemu predavatelju plačeval kar v kuverti, denar pa je šel od njegove plače. Kot je povedal Ravnikar v intervjuju z Boštjanom Vugo, naj bi smer B razumeli kot ogrožanje drugih ljudi na šoli.

Najbolj javna umetnost
Arhitektura je najbolj javna umetnost, vsi jo vidijo in so z njo soočeni. Ne moremo se ji izogniti. Zato je smiselno, da imajo arhitekti tudi nekaj gradbeniških in socioloških znanj in za to si je Ravnikar prizadeval. Kot je na odprtju razstave poudarila vršilka dolžnosti direktorice Maja Vardjan, je arhiv Edvarda Ravnikarja vsestranski arhiv in dokument družbe, ki je stremela k izboljšanju stanovanjskih razmer.

Večina Ravnikarja pozna po nekaj ikoničnih stavbah, vendar je zelo vizionarsko razmišljal tudi o urbanizmu. Zavzemal se je na primer za rešitev ljubljanskega železniškega vozla in za poglobitev železnice – torej za problem, ki še danes po desetletjih od Ravnikarjevega besedila ni rešen. Manj znano je tudi, da je prejel nagrado za ureditev beneškega umetnega otoka Tronchetto, kjer se je tudi zavzel za umik železnice pod morsko gladino in za "izgon" servisnega programa za avtomobile in železnico s površja Benetk.

Sodeloval je tudi na mednarodnem natečaju za popotresno obnovo Skopja, ki so ga razpisali Združeni narodi in nanj povabili osem ekip; med jugoslovanskimi je bila tudi ekipa Edvarda Ravnikarja, zmagal pa je koncept japonskega arhitekta Kenza Tangeja. Kot je nekoč zapisal Miloš Kosec, je bil ta natečaj, čeprav je njegova ekipa prejela eno od enakovrednih prvih nagrad, za Ravnikarja razočaranje.

Slediti mora resno raziskovalno delo
O Ravnikarju so bile napisane knjige, izdana je bila tudi knjiga njegovih esejev. Njegova bibliografija je obsežna in dragocena, saj kot je dejal Kosec, mora delo z Ravnikarjevo dediščino postati resno raziskovalno delo. V povezavi s projekti v Ljubljani o Ravnikarju mnogi sodijo predvsem kot o ahistoričnem modernistu, a to ne drži. Bil je nasprotnik demagoškega modernizma, kot je v predgovoru k zborniku Ravnikarjevih esejev zapisal Aleš Vodopivec. In zavzemal se je za kulturno specifični značaj grajenega okolja. Če samo pomislimo na ureditev Trga republike, ta arhitektura še vedno deluje sodobno in bo še nekaj časa zaznamovala središče Ljubljane. Zagotovo pa bodo sledile še druge ocene in analize Ravnikarjevega dela.