Leta po koncu druge svetovne vojne so bila z vidika graditeljstva razburljiva, skoraj pustolovska. Pomanjkanje stanovanj je bilo že v medvojnem obdobju hudo, po vojni pa je bilo tudi marsikaj obstoječega treba obnoviti. Primanjkovalo je materiala, sredstev in ljudi – ti naj bi sami marsikaj postorili. Nastal je jugoslovanski fenomen samograditeljstva, v kontekstu katerega lahko vidimo tudi brošuro z naslovom Betonirajmo sami.

V besedilu, h kateremu je prispeval tudi Edvard Ravnikar, po drugi svetovni vojni zaposlen na ministrstvu za gradnje Ljudske Republike Slovenije, lahko preberemo: "To brošuro je narekovala potreba seznaniti prebivalce naših vasi z ravnanjem s cementom, z napravo in uporabo betona, pisana je za našo vas, pisana zato, da bi vsakdo pri obnovi svojega porušenega doma mogel biti sam težak, zidar in mojster obenem." Edvard Ravnikar seveda ni betoniral sam, je pa besedilo zanimivo tudi zato, ker časovno skoraj sovpada z njegovimi prvimi javnimi razmisleki o lokaciji današnjega Trga republike. O tem več po drobni zastranitvi.

Ko opeka dobi vrednost zlata
Kot je na okrogli mizi anekdotično in na videz zelo daleč od osrednje teme dejal Andrej Hrausky, je menda legendarni ameriški arhitekt Frank Lloyd Wright na neko predavanje prišel z opeko in rekel, da ga sprašujejo, kaj je kvaliteta v arhitekturi. In je dejal: "Poglejte, ta opeka stane 5 centov, ko pa jo vgradim v stavbo, je vredna, kolikor je težka v zlatu."

Kot je na okrogli mizi povedal Boštjan Udovič, direktor Zbornice za poslovanje z nepremičninami pri Gospodarski zbornici Slovenija, podjetja pri izbiri poslovnih prostorov vodi stroškovni princip. Prav tako tudi, da je "v zadnjem času vedno več najema in vedno manj lastništva, razen morda pri družinskih podjetjih".

Stroškovni vidik je izpostavil tudi podžupan Mestne občine Ljubljana, odgovoren za urbanizem in arhitekturo, Rok Žnidaršič: "Tu gre predvsem za simbolni vidik. Če vprašaš trenutne lastnike, zakaj ne ostanejo, je to zato, ker je za njih stavba predraga. Je državni spomenik in zato v mnogo elementih zaščitena. Draga je za prenovo in za vzdrževanje."

Predvsem državniški trg
Gre za stavbo na trgu, ki je predvsem državniški trg, saj se je Edvard Ravnikar že sredi 50. let začel ukvarjati z zamislijo o osrednjem reprezentančnem ljubljanskem trgu. Umeščanje ustanov na njem in ob njem mora tako biti podvrženo tudi drugim, ne le stroškovnim in praktičnim kriterijem ali kot pravi Žnidaršič: "Tu je jasno, če želimo imeti državni spomenik, moramo zato nekaj žrtvovati. Če je simbol, je najbolj smiselno tja umestiti institucije, ki znotraj tega okoliša tudi najbolje funkcionirajo, imajo najmanjši ogljični odtis in tu naokoli najboljšo infrastrukturo. Lahko rečemo, težko je priti z avtom, ampak ko bo zgrajen potniški center, boš lahko prišel hitro, torej hitreje kot lahko parkiraš, z javnim prevozom, s kolesom ali pa peš v desetminutnem sprehodu."

Vizija Edvarda Ravnikarja: prilagajanje
Projekt ureditve Trga republike je bil dolgotrajen. Trajal je več deset let. Edvard Ravnikar je že leta 1946 v nekem intervjuju, tako Rok Žnidaršič, razložil, da bi bilo edino pravilno, da ta prostor ostane zelen. Že z natečajem čez nekaj let je prevrednotil to pozicijo in do leta 1993, ko je umrl, je še večkrat spremenil mnenje. "V zadnji delavnici, ki jo je imel, je mestu dal vertikalne poudarke in ga zgostil. Govoriti o tem, kakšna je bila Ravnikarjeva vizija – bila je v prilagajanju."

In to naj bi bil tudi odraz dejstva, da je imel kritično distanco do svojega dela, da je, kot pove Žnidaršič, "znal tudi, ko so bile že vse stvari arhitekturno in urbanistično zastavljene, še enkrat pogledati projekt in ga narediti boljšega". In še: "To, kar je narejeno, je največ, kar je ta narod na področju arhitekture in urbanizma dosegel."

Žnidaršič je še dejal, da je Trg republike predvsem državniški trg. "Mislim, da bi ta odprti prostor vedno moral biti odprt, prazen, da lahko naseljuje različne dogodke." To je trg, na katerem naj se izrazi civilna družba. Tudi v tujini vidimo, da se na takšnih trgih določene vrednote in politična prepričanja pogosto izrazijo prek umetnosti.

Poglejmo v parter
Zanimiva je bila usmeritev pogleda v 'parter'. Monika Fink Serša, arhitektka in članica projektne skupine Trg republike, ki je z Ravnikarjem sodelovala že kot študentka, je poudarila, da je Ravnikar ustvarjal ambiente. Da so vsi parterji prelepi javni prostori. Da so izjemna kvaliteta tega prostora atriji, ki dopolnjujejo stolpnici. In res, prepogosto spregledamo korita z zelenjem, nivojsko umaknjene male zelenice.

Na okrogli mizi je bila izpostavljena tudi navezava ureditve Trga republike na starejše zgodovinske plasti. Plastično to ponazori besedilo konservatorskega načrta konservatorsko-restavratorskega ateljeja Šentjošt: "Obravnavani objekt – bančna stolpnica na naslovu Trg republike 2 je del kompleksa Trga republike, lociranega v samem središču Ljubljane, na najožjem delu prehoda med Grajskim gričem in Rožnikom, t. i. Ljubljanskimi vrati, med urbano strukturo srednjeveškega izvora na vzhodu in pozidavo antične Emone na jugu. Lokacija kompleksa se deloma pokriva z lokacijo antične naselbine – bančna stolpnica se dviga nad severnim obzidjem in insulami v severozahodnem vogalu Emone." Sledi antičnih zazidav so vidne tudi v tlaku Trga republike, kjer kocke sledijo trasam antičnih zidov.

Država naj naredi inventuro
Vprašanje prihodnosti stolpnice TR2 ni izolirano vprašanje. Treba ga je obravnavati v kontekstu državnega upravljanja z reprezentativnimi nepremičninami. Monika Fink Serša je rekla: "V bistvu bi država morala narediti inventuro in ovrednotiti, kaj spada v ta prostor." Ravnikar je razmišljal o reprezentativni osi, ki bi vključevala opero, Narodni muzej in stavbo skupščine ter stolpnici na Trgu republike, tedaj revolucije. V glavnem mestu mora obstajati hierarhija, kot je poudaril Andrej Hrausky, kje kaj stoji in povsem nedopustno je, da denimo okrajno sodišče deluje na več kot desetih lokacijah, med drugim celo na Gospodarskem razstavišču.

Kaj bo v stolpnici, še ni povsem jasno. Poslovalnica NLB-ja še vedno deluje v njej. Možnosti je veliko. Kot pove Monika Fink Serša: "Te stolpice so ene redkih stavb v Sloveniji iz tega obdobja, ki ponujajo pravzaprav univerzalne rešitve, ker lahko tlorise in etaže oblikuješ na novo, so potresnovarne in z oblikovanjem prostorov okoli jeder fleksibilne. Morda se poraja vprašanje prometne dostopnosti."

"Če želimo imeti državni spomenik, moramo zato nekaj žrtvovati"
Zdi se smiselna vrnitev k izvorni ideji Trga republike kot "republiškega političnega in upravnega središča". Odločitev večinskih lastnikov NLB-ja, ameriške banke Bank of New York Mellon Corporation je zanje zagotovo racionalna. Stavba TR2 naj bi bila potratna, draga za vzdrževanje in zaradi omejitev spomeniškega varstva problematična za prilagajanje. A vendar, kot pove Rok Žnidaršič: "Tu gre predvsem za simbolni vidik. Če vprašaš trenutne lastnike, zakaj ne ostanejo. Ker je za njih stavba predraga. Je državni spomenik in zato v mnogo elementih zaščitena, draga za prenovo in za vzdrževanje. Tu je jasno, da če želimo imeti državni spomenik, moramo zato nekaj žrtvovati."

Območje okoli Maximarketa in pasaža ob njem so eni najbolj živahnih predelov središča mesta. Nekako žalostno je, da veliko podjetje, kot je NLB, upošteva predvsem stroškovni princip in lahko si želimo predvsem, da bodo stolpnico TR2 naselili programi, ki bodo ohranjali živahnost tega dela mesta. "Mislim, da se je tega treba lotiti operativno. Je treba ugotoviti, koliko plačujemo za najemnine, zato da lahko ta država funkcionira, pogledati, kako racionalizirati državno upravo. V prostorskem smislu in tudi, da se pogleda, kakšni so trendi z delom od doma. Koliko kapacitet dejansko potrebuje država," je še poudaril podžupan Žnidaršič.