V Plečnikovi hiši bodo popoldne odprli razstavo Plečnik in Stele: Risar in učenjak. Povod zanjo je bilo proučevanje korespondence med Plečnikom in Steletom, ki jo hranita Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Plečnikova zbirka Muzeja in galerij mesta Ljubljene (MGML). Pripravila sta jo Vesna Krmelj in Franci Lazarini.

"Plečnikova Ljubljana" je bila delno tudi Steletova Ljubljana
Sodelovanje med umetnostnimi zgodovinarji in umetniki je dokaj pogosto in kar nekaj primerov najdemo tudi v slovenskem prostoru. Le redko pa takšno sodelovanje sega na toliko različnih področij, kot se je zgodilo v primeru Steleta in Plečnika. "Mirno lahko trdimo, da bi bila Plečnikova Ljubljana, ki je bila leta 2021 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine, brez Steletovega sodelovanja precej skromnejša in da bi manjkali nekateri ključni spomeniki," sta zapisala kustosa postavitve.

Čeprav so se osebne vezi med Plečnikom in dobro desetletje mlajšim Steletom prepletle šele po prvi svetovni vojni v Ljubljani, so bila dunajska leta, ki so ju oblikovala, odločilna za povojni razvoj umetnosti in znanosti v obdobju med obema vojnama.

Študentje dunajske umetnostnozgodovinske šole (poleg Steleta še Josip Mantuani, Izidor Cankar in Vojeslav Mole) in Wagnerjevega arhitekturnega oddelka na dunajski akademiji (poleg Plečnika še Ivan Vurnik in kot Wagnerjev sodelavec Maks Fabiani) so s svojim občutljivim odnosom do dediščine in vizijo o razvoju mesta imeli pomembno vlogo pri modernizaciji, oblikovanju narodne identitete in vzpostavljanju mesta Ljubljane po principih srednjeevropskih prestolnic.

Stele je bil leta 1913 imenovan za deželnega konservatorja za Kranjsko, vendar sta njegovo delo kmalu prekinila prva svetovna vojna in vpoklic na vzhodno fronto. Po prihodu iz ruskega ujetništva je ponovno prevzel vodstvo spomeniškega urada in v dveh desetletjih mu je uspelo vzpostaviti dobro delujočo, na modernih konservatorskih načelih temelječo in z raziskovalnim delom tesno povezano spomeniškovarstveno službo.

S svojim delom Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih (1924) je postavil izhodišče za vse nadaljnje raziskave slovenske umetnosti, kot profesor na Filozofski fakulteti je v desetletjih po drugi svetovni vojni vzgojil generacije umetnostnih zgodovinarjev v slovenskem in širšem jugoslovanskem prostoru.

Plečnikova Ljubljana je nastala v tesnem sodelovanju med Plečnikom, Steletom in vodjo mestnega gradbenega urada Matkom Prelovškom, Stele pa je s Plečnikom sodeloval tudi pri prenovi več kulturnih spomenikov. Večkrat je bil vezni člen med političnimi trenji in pritiski, tekmovalnostjo arhitektov in stvarnimi možnostmi. Poleg tega je Stele, kot poudarjata avtorja razstave, poskrbel tudi za ustrezno vrednotenje arhitektovega dela po njegovi smrti.

Med razstavljenim gradivom so med drugim Plečnikova pisma Steletu, publikacije, s katerimi je Stele podprl in interpretiral Plečnikovo delo, ter nikoli objavljen Steletov opis Plečnikovega orla, kipca, ki ga je arhitekt oblikoval za prapor katoliškega telovadnega društva Orel in ga je Stele smatral "za eno najpopolnejših del slovenske sodobne umetnosti".

Razstavo, ki bo na ogled do 28. januarja, bodo pospremila vodstva z avtorjema in vodstvo po Plečnikovih ljubljanskih projektih s poudarkom na prostorskih sporočilih z arhitektom Jankom Rožičem. Prvi vodeni ogled bo 25. oktobra ob 17.00.