V Londonu so odprli prenovljeno nekdanjo elektrarno Battersea.

Nekoliko pavšalno bi lahko rekli, da je bilo vzdušje podobno današnjemu, čeprav so bili sistemske predpostavke in razvoj gospodarstva seveda drugačni, kot so danes. A pozno leto 1929 se je v zgodovino zapisalo kot začetek velike gospodarske krize, v katere novo edicijo se zdi, da drsimo danes. No, v Veliki Britaniji ta čas ni pomenil tako radikalnega in opaznega preloma kot v nekaterih drugih državah. Državi že prej ni šlo dobro. Pravzaprav je v krizi tičala že od konca prve svetovne vojne, kar ponazori tudi podatek, da je gospodarski ’output’ med letoma 1918 in in 1921 padel za četrtino.

Pomagala ni niti vezava funta na zlati standard po predvojnem tečaju 4,86 ameriškega dolarja za funt aprila leta 1925. To Britancem nikakor ni koristilo, saj je cena zlata rasla – natančneje, zlato je bilo precenjeno – in britanski izvoz se je posledično dražil. Proizvodnja premoga in jekla za izvoz je postajala vedno manj konkurenčna v mednarodnem ekonomskem okolju. Težav z njuno porabo sicer ni bilo; to je bil čas še vedno hitre urbanizacije in širjenja uporabe elektrike ter tudi gradnje novih velikih elektrarn in nasploh objektov, v katerih lahko še danes prepoznamo razcvet betonske in železobetonske gradnje v tem času. Za zlato dobo odkrivanja uporabe betona sicer velja čas med letoma 1870 in 1900, ko je prihajalo do pomembnih pionirskih projektov v Nemčiji, ZDA, Franciji in Veliki Britaniji

Gradnja velike elektrarne v času svetovne gospodarske krize
K inovacijam v gradnji se vrnemo prav kmalu, na tem mestu pa veja omeniti, da se je ravno leta 1929 začela gradnja elektrarne Battersea, proizvodnja elektrike v prvi turbinski dvorani oziroma dvorani A (drugo, dvorano B, so začeli graditi leta 1937) pa je stekla leta 1933, torej še v enem v zgodbi o svetovni gospodarski krizi pomembnem letu, ko so v ZDA pod okriljem predsednika Franklina D. Roosevelta zagnali veliki projekt lajšanja posledic krize s celim nizom programov in ukrepov. A vrnimo se v Veliko Britanijo, tega leta je bilo zaradi hudega nazadovanja težke industrije brezposelnih okoli 30 odstotkov Glasgovčanov, razmere v Londonu in na jugovzhodu Anglije pa so bile veliko bolj znosne.

Arhitekt, ki si je zamislil rdečo telefonsko govorilnico pa tudi veliko elektrarno
A nazaj k arhitekturi ... Poudariti je treba, da je elektrarna Battersea opečnati in ne betonski kolos, čeprav ji vizualni pečat dajejo štirje betonski dimniki. Virtuozno, tudi z mislijo na estetiko, pa je bilo uporabljeno jekleno ogrodje in nekatere druge konstrukcijske prvine. Arhitekta objekta sta bila Giles Gilbert Scott and J Theo Halliday. Scott, ki je med drugim načrtoval znamenito londonsko rdečo telefonsko govorilnico, je bil znan kot arhitekt, ki je povezal elemente gotike in modernizem, v primeru elektrarne Battersea pa je za vizualno noto izbral tedaj priljubljeni slog Art Deco.

Arhitektura kot izpeljava železniških konstrukcij
Ko govorimo o gradnji na osnovi jeklenih ali železnih konstrukcij v drugi polovici 19. stoletja, katere eden od simbolov je pariški Eifflov stolp, mit pa londonska Kristalna palača, je treba omeniti, da je to čas, ko se vlogi arhitekta in gradbenega inženirja začneta vedno bolj prepletati in inženirji vedno bolj prevzemajo tudi vlogo načrtovalcev. Na to namiguje tudi dejstvo, da je ta arhitektura bila na nek način izpeljava železniških konstrukcij, kar v svoji sijajni kritični zgodovini moderne arhitekture utemeljuje tudi britanski teoretik in zgodovinar arhitekture Kenneth Frampton

Inženir Gustave Eiffel je tako pri načrtovanju znamenitega simbola Pariza, vrhunske atrakcije svetovne razstave leta 1889, uporabil svoje izkušnje in dognanja, ki jih je pridobil med načrtovanjem železniških viaduktov v Centralnem masivu med letoma 1869 in 1884.

Od vrtnarja do načrtovalca najslavnejšega objekta na svetu
V Londonu je bila v 19. stoletju simbol prečenja meja med arhitekturo in inženirsko stroko Kristalna palača, ki so jo leta 1951 v zgolj štirih mesecih prav tako postavili zaradi svetovne razstave. Njen načrtovalec je bil Joseph Paxton, v osnovi vrtnar, ki se je pri načrtovanju zgledoval … da, po rastlinjakih. Kmečki sin je torej preko dela v vlogi vrtnarskega vajenca in vrtnarja ostal arhitekt tedaj najslavnejšega objekta na svetu. In za nalogo je menda potreboval le nekaj dni. Kot zanimivost naj omenimo, da je na podobo palače vplivalo tudi javno mnenje. Nasprotovanje organizaciji svetovne razstave je bilo veliko tudi zaradi želje po ohranitvi visokih dreves. In prav zato je Paxton načrtoval izredno visok osrednji del.

Kristalna palača sicer ni bila brez pomanjkljivosti, predvsem problem vzdrževanja primerne klime v njej ni bil nikoli povsem rešen. Je pa bolj kot samo fascinantno arhitekturo stavba pomenila vpeljavo totalnega sistema, saj jo je bilo mogoče razgraditi in precej hitro ponovno postaviti. K temu je prispevalo tudi to, da noben sestavni del ni smel tehtati več kot eno tono. Ko so jo po koncu svetovne razstave razstavili, so Kristalno palačo ponovno postavili na hribu Sydenham na JV Londona, kjer pa jo je leta 1936 močno prizadel požar. Ideje za njeno rekonstrukcijo sicer vsakih nekaj let ponovno začno krožiti po kuloarjih londonske mestne politike.

Kratka doba delovanja elektrarne Battersea
Podobno nikoli odločena in vedno znova obravnavana je dolga leta bila tudi usoda elektrarne Battersea. Kot že nakazano, so jo gradili v dveh fazah, od katerih se je druga zaradi druge svetovne vojne nekoliko zavlekla in elektrarna je bila dokončana leta 1955. Njeno delovanje so postopoma ukinjali že med letoma 1975 in 1983, torej megalomanski projekt, ki po sodbi strokovnjakov vsebuje tudi odlično ornamentiko v slogu Art Deco, ni prav dolgo služil svojemu prvotnemu namenu

Največjo moč delovanja je Battersea dosegla sredi petdesetih letih, ko naj bi bila po javno dostopnih podatkih njena moč 503 MW (leto 1955); za primerjavo, moč TEŠ 6 je ocenjena na 600 MW. Na vrhuncu svojega delovanja je Battersea z električno energijo oskrboval petino londonskih odjemalcev (ko je bil zagnan prvi blok Batterseaja, je sicer London skupaj z zunanjimi predmestji, ki so administrativno postala del Londona šele leta 1965, imel dobrih 8 milijonov prebivalcev) in bil tretja največja elektrarna v državi. Na uro je elektrarna porabila kar 240 ton premoga.

Kakofonija britanskega električnega omrežja
Če že govorimo o stari elektrarni Battersea, se ne moremo docela ogniti temi razvoja britanskega električnega omrežja. V 20 letih prejšnjega stoletja je bil dostop do elektrike za gospodinjstva redek, nezanesljiv in drag, področje energetike pa je bilo preprosto kaotično. Sredi dvajsetih let je imelo dostop do elektrike zgolj 6 odstotkov britanskih gospodinjstev in od teh jih je bila večina odvisna od zasebnih družb, pogosto malih elektrarn in občinskih ureditev, ki pa bi jim skorajda lahko odrekli status ureditve, saj se je večkrat zgodilo, da je električno energijo v dveh sosednjih ulicah dovajal različen ponudnik in vsak se je zanašal na drugo napetost električnega toka.

Kot so pred leti zapisali v zanimivem članku o zgodovini britanskega električnega omrežja v časopisu Independent, so Britanci z zavistjo zrli onkraj Rokavskega preliva, kjer so države z močno centralizacijo odločanja in urejanja države, predvsem Francija in Nemčija, uspele proizvajati veliko več električne energije kot razdrobljeni britanski trg in so si lahko privoščile razkošno razsvetljavo (za tedanje razmere seveda) prestolnic, pa tudi drugih mest.

Da bi se kakofonično stanje končalo, so leta 1926 v britanskem parlamentu sprejeli ’Electricity (Supply) Act – (Zakon o (dobavi) elektriki(-e)), ki je vodil do največjega infrastrukturnega projekta Velike Britanije v mirnodobnem času, to je bilo poenoteno električno omrežje. Obsegalo je več kot 6400 km kablov, ki so povezovali 122 najbolj učinkovitih elektrarn v državi. Dogodki, ki so projekt spremljali, pa se nam danes prav lahko zdijo sila zabavni.

Nepraktični esteti zoper električno omrežje
Državo je namreč zajela velika kampanja proti elektrifikaciji, pri kateri je bil ključni argument neestetskost stebrov, na katere so bili pripeti kabli. Prvega so med drugim postavili 14. julija 1928 v Bonnyfieldu blizu Edinburga. Z vso vnemo so se angažirali tudi nekateri literati in intelektualci, ki so dobili vzdevek nepraktični esteti. Ekonomski teoretik John Maynard Keynes pa tudi literata Rudyard Kipling in John Galsworthy so bili med tistimi, ki so pisali celo pesmi zoper elektrifikacijo.

In ko je bil septembra 1933 postavljen zadnji steber, ni bilo nerelevantno vprašanje, ali je električno omrežje nared za sodobno Veliko Britanijo ali je Britanija nared zanj. Izkazalo se je, da je bila nared in v tistem zgodnjem obdobju omrežja, ko so nanj seveda nemudoma priključili tudi elektrarno Battersea, se je na leto na elektriko priključilo med 700.000 in 800.000 odjemalcev.

Svetovna vojna Britancem prikupi omrežje
Omrežje je bilo dokončano septembra 1933, torej v letu, ko je začel delovati tudi prvi blok elektrarne Battersea in ko je bil postavljen zadnji od 26.000 stebrov, ki so podpirali omrežje. Kakor koli, veliko Britancev je začelo nacionalno omrežje ceniti šele med drugo svetovno vojno, ko je bila med bombardiranjem Londona iz omrežja vržena elektrarna v Fulhamu, septembra 1940 pa je bila močno poškodovana tudi elektrarna Battersea.

Prav britansko omrežje je tedaj omogočilo transport električne energije iz južnega Walesa in Škotske do Londona. Vsaj Londončani niso več mogli preklinjati ’grdih’ stebrov in transformatorjev. In ne nazadnje, še danes, ko je sicer upravljanje električnega omrežja prestalo že več transformacij, med drugim nacionalizacijo in pozneje privatizacijo, je pretok elektrike ali možnost tega pretoka v smeri sever–jug (sever–London bi lahko tudi zapisali) velikega pomena.

Kaj storiti z opečnatim kolosom?
Prvi konkretni načrti za novo uporabo elektrarne Battersea segajo v sredino 80. let. Leta 1987 je kompleks kupil eden najljubših poslovnežev tedanje premierke Margaret Thatcher John Broome. Načrt: elektrarno preobraziti v atraktiven in seveda donosen tematski park. Sledilo je več menjav lastništva ter predlogov glede uporabe in nove arhitekture Batterseaja. Večina jih je skušala maksimizirati komercialno rabo, čeprav je bil objekt razglašen za kulturni spomenik stopnje II*, kar seveda pomeni omejitve ’svobode’ pri morebitni transformaciji objekta, pa tudi pri spremembi njegove namembnosti; mimogrede, stavbe s to stopnjo zaščite obsegajo okoli 5,8 odstotka vsega stavbnega fonda na Otoku.

Med najbolj ’divjimi idejami za drugo življenje elektrarne je zagotovo tista iz leta 2012, ko je nogometni klub Chelsea razglasil načrt za ureditev stadiona s 60.000 sedeži znotraj elektrarne. Do javnega razkritja načrtov je prišlo kljub nič kaj zatajevanemu dejstvu, da nogometni klub ni veljal za favorita med potencialnimi kupci. In res, Battersea je za 400 milijonov funtov (po današnjem tečaju bi to pomenilo 462,45 milijona evrov) šla v roke malezijskih investitorjev. Lastništvo se do danes ni spremenilo.

Osupljive dimenzije projekta Battersea
Kaj je torej nastalo na ogromnem zemljišču na južnem bregu Temze, ki je denimo od Buckinghamske palače oddaljeno nekaj čez 2 km zračne razdalje? Kot je zapisal avtor rednih prispevkov o arhitekturi in urbanizmu v časopisu Guardian Rowan Moore, so najbolj osupljive že same dimenzije projekta. Poleg po načrtih arhitekturnega studia Wilkinson Eyre prenovljene stavbe elektrarne namreč sedanji kompleks Battersea obsega še niz stanovanjskih blokov, ki jih je načrtoval biro Franka Gehryja, in še nekaj drugih objektov in javni park. Ko bo vse dokončano, naj bi tu živelo okoli 25.000 ljudi, lokacijo pa naj bi letno obiskalo med 25 in 30 milijoni ljudi.

No, vsaj s prodajo stanovanj ne gre vse po načrtih. Preprosto so zelo draga. Za majhen studio morate odšteti skoraj milijon evrov, tri- do štirisobna stanovanja z zasebno teraso pa stanejo dobrih 8 milijonov evrov. Stanovanja, ki jih klasificirajo kot dostopna, obsegajo le 9 odstotkov vseh kapacitet, čeprav je dokumentacija za vlogo za nakup Battersea-ja leta 2010 navajala, da bo bivališč, na voljo po zmernih cenah, 15 odstotkov, londonska politika pa je tedaj ciljala celo na 50 odstotkov.

Nekaj začinjenih komentarjev, ali gre res za luksuzna stanovanja, so povzročila stanovanja, razporejena po obodu elektrarne, iz katerih je dostopen skupnostni vrt na strehi. Postavlja se namreč vprašanje, kakšno zasebnost bodo lahko uživali prebivalci, ko pa jih bo od vrta, dostopnega vsem prebivalcem, ločevalo le steklo.

Nekoliko posmeha med prvimi komentatorji je bila deležna tudi zamisel panoramskega dvigala, ki vas popelje na vrh enega od dimnikov, torej do višine 109 metrov. Ko so se vanj nagnetli novinarji na ogledu projekta, je dvigalo namreč kar dvakrat ’cuknilo’, poskočilo in celo nekoliko zdrsnilo nazaj. Prav dimniki seveda še vedno dajejo glavni pečat objektu. Ne gre pa za izvirnike, zaradi statične varnosti jih je bilo treba nadomestiti z replikami.

Ohranjanje izvirnih prvin elektrarne
Kvaliteta projekta je zagotovo, da je ohranil veliko posebnosti prvotne stavbe. Tako na primer v obeh nekdanjih kontrolnih sobah (A in B), od katerih je zdaj ena namenjena oddaji za različne zasebne dogodke, druga pa je postala bar, ostajajo vidne instalacije nadzornih naprav. Objekt nudi prostor več kot 100 trgovinam in lokalom pa tudi pisarnam. Trgovinske kapacitete v turbinskih dvoranah elegantno ločujejo ohranjeni pilastri. Eleganco slednjih poudarja njihova ’odetost’ v fajanso, loščeno žgano glino, ki so jo v času razcveta sloga Art Deco pogosto uporabljali za dekorativne elemente.

Arhitekturni kritiki so do zdaj prizanesljivi. Omenjeni Moore je zapisal, da projekt tudi ni preveč ’spoliran’, saj so ohranjene celo določene nepravilnosti v konstrukciji, kot so čudni koti, pa tudi nekatere napake preteklih prenov. Prav tako je ohranjen del stare opreme, kot so stari škripci oziroma notranji dvigovalni žerjavi. Eden denimo skrbi za dvigovanje in spuščanje prave steklene dvorane, ki je gotovo eden od spektakelskih momentov prenovljenega kompleksa.

Pisarniške površine obsegajo okoli 46.000 kvadratnih metrov in že kroži šala, da še sreča, da jih je kaj hitro večino najel Apple. Kako uspešno bo Battersea zaživel in kako hitro bo prebivalce dobilo 254 stanovanj ter uporabnike lokali, je težko napovedovati. V projekt je bilo sicer vloženega ogromno dela, saj je bila pred prenovo Battersea skorajda ruševina, mrtev obod okoli že precej zaraščenega osrednjega dela. Nekateri sicer menijo, da steklene strukture na strehi elektrarne kazijo njeno podobo, prav tako okoliški bloki, a je vendar potrebno priznati, da stavba ostaja dominanta celotnega areala; štirje dimniki in pročelje v slogu Art Deco, ki deluje nekoliko strašljivo kot iz filma Metropolis, zagotovo ostajajo eden od simbolov Londona, ene od starih svetovnih metropol, ki se je v tem tisočletju arhitekturno zagotovo najbolj preobrazila. Ne vedno posrečeno. Tokrat? Bomo videli.