Pesnik pač vselej natančno odbira svoje besede in pazi, da bralkam in bralcem ne bi ponudil preveč jasnih, določnih ali bog ne daj zavezujočih interpretativnih napotkov. Vtis je, da tega ne počne zato, ker bi na vso moč užival v vlogi sfinge, ampak raje zato, ker bi bilo vsaj nespodobno, če ne kar zgrešeno vsiljevati svoje razumevanje napisanega drugim.

Jesih namreč – to je vendarle mogoče razbrati iz njegovih izmuzljivih nastopov – očitno misli, da bo pomen pesmi – če je seveda dobro napisana, če "stoji" – že vzniknil za vsako bralko, za slehernega bralca posebej. Drugače rečeno, zdi se, da se pesnik otepa skušnjave povedati kaj več, ker nas hoče vse skupaj povabiti v pesem kot prostor svobode par excellence, v besedilo torej, ki ni že vnaprej zamejeno z nekakšnim končnim horizontom poménjanja, temveč svoj smisel prejme šele z individualnim bralskim dejanjem – vsakokrat znova na novo. In ker njegove pesmi večinoma so dobro napisane in dobro stojijo, je brati Jesiha tudi eden izmed načinov, kako kljubovati krmežljavosti, ubornosti naše zdajšnjosti, ki v poeziji sila rada prepoznava verzificirane dnevniške oziroma avtobiografske izpovedi. Kakor da umetniki danes ne bi premogli ustrezne imaginativne moči, s katero bi se odlepili od svojega kraja, časa, lastne identitete in ustvarili resnično avtonomno, v sebi zaokroženo besedilo.

To je slej ko prej tudi izkušnja bralke in bralca, ki jemljeta v roke Jesihovo najnovejšo zbirko Namreč. Čeprav naslov po svoje napoveduje, da bomo tu brali nekakšno dopolnilno pojasnilo k že povedanemu, da bomo torej med platnicami našli ključ, ki nam bo pomagal bolje razumeti Jesihov pesniški projekt zadnjih treh desetletij in več – nekako od legendarne zbirke Soneti dalje –, zbirka Namreč vendarle ostaja v sebi sklenjena celota, ki je pač ni mogoče pojasniti iz pretresov časa, ki ga živimo, niti je, se mi zdi, ni mogoče uporabiti, da bi za nazaj interpretativno razklenili Jesihovih prejšnjih sedem zbirk ali, nemara, še kakšno več. Namreč je, drugače rečeno, zbirka, ki jo je treba brati predvsem iz nje same, sledeč le njeni notranji logiki.

Na kaj torej naletimo, ko jo vzamemo v roke? 244 jambskih osemvrstičnic in ena štirivrstičnica pred našimi bralskimi očmi z osupljivo izrekovalsko lahkotnostjo oziroma neprisiljenostjo, ki je že davno postala zaščitni znak Jesihove poezije, priklicuje manj in tudi bolj fantastične oziroma izmišljijske prizore. Tu je, denimo, dolg niz pesmi, ki – z nemajhnim talentom za inovativno variiranje že povedanega – slikajo, druga za drugo, trg pred stolnico nekega neimenovanega srednjeevropskega mesta, zdaj potopljenega globoko pod morsko gladino. Njegovi prebivalci so ribe, školjke, glavonožci in med njimi nevpadljivo pomešani duhovi človeškega časa, časa človeške civilizacije, ki je odtekel v nepovrat. Potem ne manjka pesmi, ki pojejo o domišljijskih bitjih, o škratih, pa zračnih duhovih in nevidnih božjih krilatcih, ki tako nežno, tiho in spektralno lebdijo skoz naš svet, da se niti sapa ne zgane od njih, zazna jih kvečjemu pozornost pesnikovega domišljijskega očesa. Ne prav poredko beremo tudi pesmi, v katerih Jesihov prvoosebni jaz za mizo ob poliču rdečega tihotno poseda z Vsevišnjim ali hodi po ulicah z Njim, med drugim kramljajoč o Mariborčankah, katerih lepota – tako sam Bog – prekaša mik in čar Ljubljančank. Vse to je upesnjeno jezikovno sočno, duhovito in blagohotno, kakor smo se od Jesiha menda že davno navadili pričakovati; vsaj na prvi pogled nič zares novega pod njegovim pesniškim soncem torej. In vendar se mi zdi, da so pesmi v zbirki Namreč še bolj kakor kdaj poprej v Jesihovem opusu statične podobe oziroma, drugače rečeno, eno samo vzdušje trpnosti, opustelosti, minevanja:

"Je zimski čas prezgodnjega večera. / Morje brezmejno k jugu se razstira: / kadar ni vetra, mlačno je in milo. – / Kdaj že je sonce mreže posušilo // kdaj že, odkar ni več za lov nikogar, / odplavala je zadnja riba uboga, / kdaj že sklenili angeli arhitekti / so vás in otok in ves svet podreti."

Ko Jesih priklicuje to melanholično atmosfero, se večkrat (in ni si težko predstavljati bralke ali bralca, ki bi rekla, da celo prepogosto) upre skušnjavi, da bi pesem ob njenem izteku poantirano zabelil – kakor, dokazano, odlično zna – s končnim bistroumnim uvidom, s kakšno posebej decidirano izjavo torej. Zaradi tega se mi je ob branju včasih zdelo, kakor da temu ali onemu besedilu še nekaj malega manjka, da je skratka – prav kakor svet, ki ga v kratkih osmih vrsticah vzpostavlja – tudi pesem sama prividen in provizoričen, med dva niča stisnjen poblisk, vselej že preraščen z molkom, tako da od nekdanjega soneta čez naraščajočo gladino bivanjske tišine zdaj štrli le še njegov začetni, kvartinski del. A če je tako, se vsiljuje misel, da ni na vsem skupaj ničesar naključnega in da je Jesih tu in tam povsem premišljeno, načrtno pripravljen žrtvovati ognjemet ob koncu posamezne pesmi, da bi melanholična atmosfera zbirke kot celote delovala še bolj prepričljivo in sugestivno. To pa bi slej ko prej pomenilo, da je zbirka Namreč ena najbolj sklenjenih, notranje homogenih knjig v Jesihovem opusu – čeprav še zdaleč ni zgrajena okoli discipliniranega preigravanja enega samega motiva, kakor lahko vidimo ob njegovih zbirkah Mesto sto in Maršal. Narediti, da za tisoč in enim upesnjenim motivom vendarle začutimo eno samo témo in da je sleherno sladostrastje ob navihani igri z jezikom vsakokrat znova podkleteno z isto globoko tišino, ne, to nikakor ni preprosto. Narediti, da vse skupaj ni patetično, obupano ali svetobolno, pa je najbrž še težje.

Kajetan Kovič je pred leti v Labradorju emfatično zatrjeval, da južni otok je; Dane Zajc pa v zbirki Dol dol prav nasprotno: da ni ptiča. Jesih, se mi zdi, hoče tu reči, da otok in ptič sta. In nista. In oboje hkrati. Odvisno slej ko prej od tistega, kar bralke in bralci v pesem prinesemo s seboj. Ja, ni kaj, ob branju zbirke Namreč se vtis, da je Milan Jesih resen kandidat za naziv največjega živečega pesnika v slovenščini, le še krepi.

Iz oddaje S knjižnega trga.