"Nikoli ne vemo, kakšno presenečenje nam skriva preteklost." To je ena od dragocenih misli, ki jih prinaša dokumentarni film Boris Pahor – trmasti spomin in ki potrjuje, zakaj moramo Borisu Pahorju vedno znova prisluhniti. Kot je na predstavitvi filma povedala njegova avtorica Neva Zajc, namreč včasih ob poslušanju Borisa Pahorja dobimo občutek, da ves čas govori o istih stvareh; vendar pa so tudi ustvarjalci filma ob pregledovanju posnetkov, ki so nastajali kar leto in pol, ugotovili, da gre v Pahorjevem pripovedovanju za izredno bogastvo misli. Pahor je zares "odprta knjiga", kot se je izrazil direktor TV Slovenija Jože Možina, in je tudi eden tistih, ki lahko korigirajo pisano zgodovino. Če se ozremo samo na začetek dokumentarca – že takoj nam Pahor, eden zelo maloštevilnih še živečih pričevalcev požiga slovenskega Narodnega doma leta 1920, pove, da je zelo pomemben podatek ta, da so gorele tri pomembne slovenske ustanove in da so potem Italijani tudi sežigali slovenske knjige.
Sinovi dveh narodov
Usoda Borisa Pahorja, ki je v Trstu doživel rojstvo italijanskega fašizma in ki je pozneje potoval skozi štiri nemška koncentracijska taborišča, že sama po sebi kliče k uvrstitvi v poseben Regionalnega RTV centra Koper-Capodistria, ki nastaja iz razvojnih sredstev RTV Slovenija. Pod skupnim naslovom Sinovi dveh narodov namreč nastajajo vsebine, ki predstavljajo osebe, ki so bistveno zaznamovale večkulturni prostor na stičišču Slovenije in Italije. Neva Zajc nam je ob projekciji filma povedala, da program svojo zapoved multikulturnosti uresničuje tudi tako, da je vsak projekt izveden v obeh jezikih in tudi za oba medija, za radio in za televizijo.
Iz Italije v Italijo prek Pariza
V filmu, ki je bil režijski prvenec Tomaža Burlina (Burlin je tudi soscenarist), prek življenja Borisa Pahorja in predvsem prek njegove odločne in še vedno vitalne besede spoznavamo vso konfliktnost tržaškega okolja, v katerem se je nenazadnje tudi rodil aktivni fašizem. Najbolje težave tržaških Slovencev, omejevanje njihove kulture, predstavi etapa, ki se odvije v Parizu. Onemogočanje karier slovenskih intelektualcev, ki so tudi v javnem življenju želeli ostati tudi Slovenci, namreč postane očitno, ko izvemo, da je bilo Pahorja v italijanski prostor mogoče 'vplesti' šele prek Francije. Ključna oseba tukaj je bil filozof Evgen Bavčar, ki v filmu tudi spregovori. Menil je, da mora literatura Borisa Pahorja priznanje najprej najti v Franciji, šele nato bodo njen obstoj pripravljeni priznati tudi Italijani. In tako se je tudi zgodilo.
Izgnan tudi iz Jugoslavije
Iz filma pa je izpuščen pravzaprav zelo pomemben podatek, ki pa še okrepi podobo Pahorja kot klenega in odločnega moža, čigar lucidnost je več režimov skušalo omejevati. Tudi jugoslovanski. Kot je po projekciji filma povedal zgodovinar Jože Pirjevec – v filmu kot zgodovinska komentatorka Pahorjevega življenja nastopa še Marta Verginella –, je bil namreč v nekem trenutku Boris Pahor izgnan tudi iz Jugoslavije. Ključna je bila njegova 'naveza' s še enim velikim in preganjanim umom Edvardom Kocbekom. Pahor je namreč v sedemdesetih s Kocbekom naredil intervju, v katerem je bil Kocbek seveda kritičen do ravnanja jugoslovanskih oblasti po koncu druge svetovne vojne.
Leto in pol na poti s Pahorjem
Film Boris Pahor – trmasti spomin nikakor ni le retrospektivni pogled v Pahorjevo življenje. Scenaristka Neva Zajc je namreč leto in pol Pahorja spremljala na mnogo poteh po Evropi, tudi v Parizu, kjer je bil Pahor skupaj z madžarskim pisateljem in Nobelovim nagrajencem Imrejem Kerteszem gost pogovora o literaturi in zgodovini v pariškem gledališči Odéon. Zajčeva, urednica za kulturo na Radiu Koper, je zaradi dolgega nastajanja filma dejala, da je filmska ekipa s Pahorjem skupaj postala že skoraj družina. Sama, ki je Pahorja sicer spoznala že leta 1981, pa je prav zaradi dela pri filmu "prestopila med šolo Pahorjevih učencev. V bibličnem smislu." Vsaj delno so učenci Pahorjeve etike in življenjskega nazora tudi drugi nastopajoči v filmu, od slovenskih pisateljev Draga Jančarja in Miroslava Košute, prek Pahorjevega francoskega založnika do tržaškega književnika Claudia Magrisa.
Bistveno vprašanje, ki se pojavlja v Pahorjevih knjigah, od zbirke spisov v medvojnih izkušnjah iz leta 1948, je svoboda. Tej je sam vedno sledil in morda mu je bilo za trud in trpljenje poplačano tudi s tem, da je, kot se metaforično izrazil Pirjevec, na koncu videl po reki plavati trupla vseh svojih sovražnikov. In vsaj malo poplačano mu je bilo tudi s tem, da je dočakal svoj veliki dokumentarec. Ljubljanske predstavitve se sicer zaradi bolezni ni mogel udeležiti, vendar pa si ga bo lahko vsaj še enkrat ogledal tudi na malih zaslonih. Film Boris Pahor – trmasti spomin bo 9. marca ob 21.00 premierno predvajan na prvem programu Televizije Slovenija.