Delo Vaza z rožami nizozemskega slikarja Jana van Huysuma, ki je vredno več milijonov dolarjev, je v Firencah prvič pristalo leta 1824, ko ga je vojvoda Leopold II. kupil za svojo osebno zbirko umetnin. Olje na platnu je v sloviti palači Pitti viselo do leta 1940, ko so ga po izbruhu druge svetovne vojne morali evakuirati v bližnjo vas. Tri leta pozneje je slika vseeno padla v roke nemškim vojakom, ki so jo odnesli v domovino, kjer se je za njo izgubila vsaka sled.

Pristala v zasebni lasti
Slika se je znova pojavila po združitvi Nemčije leta 1991, ko je bila že v zasebni lasti neke družine. (Javno ni znano, kdo je ta družina, je pa po besedah direktorja Uffizija Eikeja Schmidta "zelo verjetno", da je v sorodu z vojakom, ki je platno odnesel iz Italije.) Schmidt, ki je prvi Nemec na čelu te ugledne italijanske institucije, je novembra v odmevni javni kampanji izpostavil "moralno dolžnost" Nemčije, da poskrbi, da se slika spet znajde v Firencah.

Neidentificirana nemška družina je doslej zahtevala dva milijona evrov v zameno za sliko, so poročali nemški mediji. Oblasti so se pred italijanskim zahtevkom branile z ugovorom, da je zločinu, starejšemu od 30 let, po zakonu že zapadel rok trajanja.

Dramatično izobešanje
Toda galerija se ni dala. "Zaradi takih zgodb se ne morejo zaceliti rane, ki so jih prizadejali druga svetovna vojna in grozote nacizma. Verjamem, da bo nemška vlada to upoštevala v najkrajšem času in seveda vrnila tudi vse druge slike, ki jih je zaplenil nacistični Wehrmacht," je v javnem pozivu zapisal Schmidt. Na steno palače Pitti je tudi ceremonialno izobesil črno-belo fotografijo pogrešane slike, opremljeno s prominentno izpostavljenim pripisom Ukradena! v treh jezikih.

Sorodna novica Galerija Uffizi obupala nad pazljivo diplomacijo, jezno zahteva sliko od Nemčije

Nakup v dobri veri ali preprosto kraja?
Po tej vrženi rokavici so nemške oblasti stopile v stik z družino, ki ima platno v lasti. Ugotovili so, da slika ni bila del sistematičnega nacističnega plena nakradenih umetnin – šlo je preprosto za posameznikov akt tatvine. Odvetniki zato argumentirajo, da slika ni bila last vojaka, ki jo je vzel, in je tudi ni mogel nikomur zapustiti.

Druga stran je medtem trdila, da je vojak sliko kupil na lokalni tržnici, ker je hotel kupiti nekaj lepega, kar bi lahko poslal domov svoji ženi, ki je medtem izgubila dom v bombardiranju.

Bi morali najprej pomesti pred svojim pragom?
Obstajajo seveda tudi strokovnjaki, ki opozarjajo, da Italija ni ravno upravičena do moralno vzvišene drže. Na lanski mednarodni konferenci o ukradenih umetninah je bila izpostavljena kot ena od petih držav, ki se izredno počasi in neučinkovito lotevajo vprašanja vračanja del. V svojih državnih muzejih in zbirkah Italijani še niso opravili pregleda porekla razstavnih predmetov in niso sestavili seznama del s potencialno vprašljivo preteklostjo. Bolj jih zanima, "kaj je Italija izgubila", je prepričan Stuart E. Eizenstat, nekdanji svetovalec ameriškega zunanjega ministrstva.