Skupaj ustvarjajo knjižnico vonjev različnih muzejskih eksponatov, imenovano Odotheka.
To je prelomni dvostranski projekt med Slovenijo in Poljsko, v katerem na slovenski strani sodelujeta Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo (FKKT) Univerze v Ljubljani in Narodni muzej Slovenije, na poljski pa Ekonomska univerza v Krakovu in Narodni muzej v Krakovu. Cilj projekta je okarakterizirati vonje izbranih predmetov iz zbirk obeh muzejev in jih zbrati v knjižnici vonjev, imenovani Odotheka. Izbrali so širok spekter različnih zgodovinsko pomembnih predmetov, katerih vonjave bodo na voljo muzejem za interpretacijo in prezentacijo obiskovalcem.

V zadnjih letih se muzejske ustanove vse bolj usmerjajo v pripravo večsenzornih razstav, s katerimi poskušajo nadgraditi obiskovalčevo izkušnjo. Ti se tako z zgodovino ne srečajo zgolj vizualno, ampak tudi z dotikom, sluhom itd. Vonj ima pri tem posebno mesto – na eni strani je hitro minljiv, na drugi pa izredno stimulativna komponenta doživetja in spomina. Poleg tega vključevanje dimenzije vonja lahko obogati izkušnjo slepim in slabovidnim obiskovalcem.

Zaradi ustrezne hrambe in zaščite muzejskih predmetov so ti pogosto zaprti v vitrinah, zaradi česar nam je njihov vonj nedostopen. "Zaradi tega je naša izkušnja siromašnejša, zato v tem projektu prvič raziskujemo, kako s kemijskega in senzoričnega vidika vonje okarakterizirati, jih z zgodovinskega stališča ovrednotiti in ugotoviti njihov pomen za kustose in občinstvo," je pojasnil dediščinski znanstvenik prof. dr. Matija Strlič s FKKT-ja.

Katere predmete bo mogoče vonjati?
Vsak muzej je za projekt izbral nekaj predmetov iz svoje zbirke, da bi na neporušen način ugotovili in poustvarili njihove vonje. Najslavnejša je gotovo slika Dama s hermelinom renesančnega umetnika Leonarda da Vincija, ki je nastala med letoma 1489–1491 in jo hranijo v poljskem Narodnem muzeju. Slovenski muzej v projektu sodeluje z egipčansko mumijo iz časa 25. dinastije (ok. 680 pr. n. št.), knjižno izdajo Carniola antiqua et nova Johanna Ludwiga Schönlebna, voščenim pečatom Marije Terezije, tobačnico, ki je domnevno pripadala Francetu Prešernu.

Na Poljskem so med drugim izbrali še dokument Krakovskega sporazuma, t. i. pruski poklon iz leta 1525, osnutek za vitraj Stanisława Wyspiańskega iz leta 1904 in čistilo v prahu za gospodinjsko rabo, ki so ga v 20. letih 20. stoletja izdelali v Krakovu. Zaobjeti so želeli čim več različnih tipologij materialov, od arheoloških do sodobnih predmetov, od knjig do slik, od majhnih do velikih, da so se srečali s čim več težavami, ki so povezane z analizo in obravnavo muzejskih predmetov, za MMC razloži Strlič.

Najprej je bil na vrsti 60 let star parfum
Začeli so s 60 let starim parfumom Strličeve babice, saj so želeli metodologijo razviti z uporabo "enostavnega" predmeta, ki ni muzejski. Kot pove, so se želeli osredotočiti na predmet, katerega vonj je bistven za razumevanje njegovega pomena. Na podstrešju najdena steklenička se je tako izkazala za odličen študijski primer. Vse druge predmete so izbrali skupaj s kolegi iz Narodnega muzeja Slovenije.

Kako se pridobiva vonj
Postopek ugotavljanja oz. pridobivanja vonja poteka tako, da predmet položijo v neprodušni prostor (razstavno vitrino, steklen reaktor oz. vrečko za vzorčenje – odvisno od velikosti predmeta), v katerem se vonj akumulira. Kot pojasni dr. Eva Menart, vodja oddelka za konserviranje in restavriranje Narodnega muzeja Slovenije, so to, kar vonjamo, organske spojine, ki izhajajo iz različnih predmetov. "Ne glede na to, ali gre za banano, tobačnico, mumijo ali nov avto, so prisotne hlapne spojine, ki se sproščajo iz materiala, in če ga zapremo v zaprt prostor, se bodo te spojine počasi akumulirale."

S prenosno črpalko odvzeti vzorec s cevkami, ki so napolnjene z adsorptivnimi snovmi, odnesejo v Laboratorij za dediščinsko znanost na FKKT. Tam vonjave, ki jih sestavljajo posamezne kemijske spojine, za katere je naš nos občutljiv, pri povišani temperaturi ločijo na posamezne komponente in ugotovijo, kakšne so njihove relativne koncentracije, ter identificirajo, za katere hlapne spojine oz. komponente vonja gre. To storijo z analiznim instrumentom, imenovanim plinski kromatograf z masno spektrometrijo.

Potrebni so vohači
Vendar, kot doda Strlič, ti instrumenti ne povedo, "ali je posamezna spojina prijetnega vonja ali ne, ali diši po konjskem znoju ali po jurčkih". Pri tem pride na vrsto vohač – tako imenujejo analitika, ki je usposobljen za prepoznavo in opis intenzivnosti vonja. V ta namen se posebej izobrazijo, da se naučijo terminologije, postanejo zelo občutljivi za vonjave in jih znajo hitro opisati. "To je proces, ki smo ga morali na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo v okviru laboratorija za dediščino posebej razviti in smo v tem delu Evrope zdaj najbolj usposobljeni za tovrstne raziskave," poudari Strlič.

Naslednji korak je senzorično ovrednotenje predmeta, kar pomeni, da predmet ovohamo in da ovrednotimo mešanico vonjev, ki predmet obdaja. "To je aroma predmeta. Pri parfumu si jo znamo enostavno predstavljati in jo opisati, težje pa si predstavljamo, kaj je aroma mumije ali stare knjige. Izkaže se, da vodijo mešanice posamičnih spojin v odvisnosti od koncentracije do zelo različnih odzivov v človeškem nosu. Človeški nos je občutljiv za več 10.000 kemijskih spojin, zelo občutljivi smo na primer za vonjave, ki nas spominjajo na zrelo sadje, za vonj kisa pa je nas noš relativno neobčutljiv," razloži. Senzorična analiza znanstvenikom omogoča, da upoštevajo fiziološke in čustvene vidike vonjev. Posamezniki, ki so za to usposobljeni, povonjajo predmet in opišejo vohalne note oz. olfaktorične deskriptorje, kot so lesne, zemeljske, cvetlične note ali podobno.

Po čem vse dišijo stare knjige
Tretji element, ki je pri razumevanju vonjev muzejskih predmetov pomemben, pa je zgodovinski, s katerim poskušajo ovrednotiti, zakaj je vonj pomemben za razumevanje specifičnega predmeta. "Star parfum je sam po sebi predmet, ki brez vonja nima vrednosti. Staro knjigo lahko beremo, če diši ali ne, a kljub temu je vonj starega papirja za obiskovalce knjižnic pomemben. Za konservatorja-restavratorja pa je pomembno tudi to, zakaj nekatere knjige dišijo po kislem, nekatere po vanilji, nekatere po grenkih mandljih, nekatere pa po slami. Vsa ta znanja smo razvili na naši fakulteti," pove Strlič.

Pozorni na prisotnost pesticidov
Postopek je v jedru pri vsakem predmetu enak, prilagajati se je treba le različnim velikostim oz. fizičnim lastnostim predmetov – medtem ko je mumija velik predmet, hranjen v razstavni vitrini, je domnevna Prešernova tobačnica velika komaj slabih 9 krat 6 centimetrov. Pri vseh predmetih pa morajo najprej zagotoviti, da ne vsebujejo sledi kemijskih pesticidov. Te so zlasti v 60. in 70. letih 20. stoletja občasno uporabljali za zaščito muzejskih predmetov, njihova uporaba pa včasih ni dosledno dokumentirana. Zato iz previdnosti najprej izvedejo analizo vsebnosti pesticidov, da analitikov vohačev ne obremenjujejo z nepotrebnimi zdravstvenimi tveganji.

Po dveh tisočletjih še vedno vonj po pripravkih za mumifikacijo
Začeli so torej s parfumom, trenutno sta v komori pečatnik Marije Terezije in tobačnica, naslednji teden sledi Schönlebnova knjiga. Zadnja bo na vrsti mumija, katere vonj je imel muzejski svetnik mag. Miran Pflaum nekoč priložnost povonjati. V 90. letih so v depoju pripravili posebno vitrino z ustreznimi mikroklimatskimi razmerami in jo po nekaj letih odprli (na zdajšnjem mestu je mumija na ogled od leta 2017). Takrat je bilo čutiti zelo močen, a prijeten vonj po pripravkih za mumifikacijo, ki so jih pred več tisočletji uporabljali pri balzamiranju, se spominja Pflaum. "Imel sem ta privilegij, da sem jo lahko vonjal. Bil sem impresioniran, da sem lahko vonjal mumijo, ki je bila dolgo zaprta. Po 2700 letih so bile vonjave še vedno tako močne. Ni bilo vonja po trohnenju ali razpadanju trupla, le dišave." Takrat so iz mumije in sarkofaga odvzeli vzorce, da so na Golniku opravili mikrobiološke raziskave, saj so želeli preveriti, da ni prisotnosti nevarnih mikroorganizmov, zaradi katerih so v preteklosti evropski raziskovalci že obolevali. Na srečo niso našli nevarnih sledi.

Kam ujeti vonj? V flomaster, ki se poduha.
Za Leonardovo Damo s hermelinom so vonj (mešanico vonjev lesene podlage, na katero je slika naslikana, in oljnih barv) ujeli v nekakšen flomaster, ki ga je mogoče povonjati in tako dopolniti doživljanje in razumevanje slike. Flomaster po približno mesecu dni izgubi intenzivnost vonja in ga je treba zamenjati.

Projekt Odotheka se bo končal leta 2024, potem pa se bodo dejavnosti na tem področju nadaljevale, sporočajo iz Narodnega muzeja Slovenije, v katerem si želijo vonje predmetov kot dopolnitev vključiti v prezentacije predmetov.