V MGLC-ju Švicarji danes predstavljajo dva povezana projekta. Ob 18.00 bodo predstavili publikacijo Skrivno življenje Švicarije, tretje iz serije Umetnost v parku Tivoli. Publikacija, ki sta jo uredili in napisali Yasmín Martín Vodopivec in Vesna Česen Rošker, fotografije pa je prispeval Jaka Babnik, odstira zgodovino vrtov ljubljanskega mestnega parka in nekdanjega zabaviščnega dogajanja do obronka gozda pod Rožnikom, kjer stoji obnovljena Švicarija.

Stavba, kjer danes domuje ustvarjalno in rezidenčno središče, je bila nekoč hotel, zato so v njej bivali številni gostje, tudi umetniki, ki so zgodovino prostora obogatili s svojimi zgodbami. Med tistimi, ki ostajajo nerazvozlane, je misterij Cankarjeve sobe. Ta je bila ob pripravi publikacije navdih umetniku Ištvanu Ištu Huzjanu za umetniško intervencijo Cankarjanska zagozda. Drugi dogodek, ki se danes odvija v Švicariji, je torej odprtje razstave, ki predstavlja ozadje njegove umetniške intervencije.

Cankar je bil gost tedanjega hotela pozimi leta 1909 in 1910. Odgovor na vprašanje, v kateri sobi je bival veliki literat, je Huzjan iskal s pomočjo medija, ki lahko vstopa v onstranstvo. Odprl je vsa vrata nekdanjih hotelskih sob, zdaj pa ateljejev in jih na hodniku podstavil z zagozdami, izdelanimi iz podpeškega marmorja, za katerega je značilna temna kamnina z belimi lupinami fosilnih školjk. S preteklostjo, ki je ujeta med plasti marmorja, umetnikovim branjem odlomkov iz Bele krizanteme, odprtimi vrati, ki jim zagozde preprečujejo zaprtje, in mističnim pogledom v onstranstvo se razkriva Cankarjeva razdvojenost med socialnim življenjem in pisateljsko osamo. Njegov duh je bil zato prisoten v dveh prostorih – eden razodeva njegovo intimo in ustvarjalni zanos, v drugem se je Cankar predajal druženju.

Marmorne zagozde so kot sledovi umetniške intervencije in kot okruški časa na ogled, da v nas prebudijo zaupanje v preteklost, je zapisano v spremnem besedilu ob razstavi. V Dnevih evropske kulturne dediščine, ki letos nosijo oznako (Vz)trajnostna dediščina, pa so marmorne zagozde tudi simbol vztrajnega razkrivanja preteklosti, da bi lahko kljubovali minevanju časa.

Ištvan Išt Huzjan (1981) je leta 2005 diplomiral na Akademiji lepih umetnosti v Benetkah. Lastno knjižno založniško hišo 21st Century Books, specializirano za knjigo umetnika, je registriral leta 2006. Leta 2009 je končal dvoletni rezidenčni program na Rijksakademie van beeldende kunsten v Amsterdamu. Med letoma 2010 in 2020 je končal več drugih rezidenčnih programov, med katerimi sta bila tudi National Art Studio in Changdong v Seulu v Južni Koreji in rezidenca Ministrstva za kulturo RS v New Yorku. Leta 2010 je v Amsterdamu soustanovil umetniški kolektiv Goleb.

Leta 2014 je prejel nagrado Fernand Baudin prijs v Belgiji za najlepšo knjigo umetnika tistega leta, leta 2015 pa je bil prejemnik velike nagrade 31. grafičnega bienala Ljubljana Nad Tabo/Ti. Napisal je knjigo OHO and The Korean Avant-Garde Association, v kateri je primerjal njemu seminalni konceptualni gibanji. Istega leta je opravil pot med Seulom in Ljubljano kot umetniški performans, pri čemer je uporabil le javni potniški promet, ki se dotika zemlje. Od leta 2012 s Thibautom Espiaujem in Gregoirjem Mottom v Bruslju vodi razstavišče Coffre-Fort. Živi in dela v Ljubljani.

Razstava bo v Švicariji na ogled do 23. oktobra.