Muzej je tisoč let star rokopis predal na zaprtem dogodku v New Yorku, 29. septembra pa se bodo predstavniki muzeja udeležili formalne slovesnosti v samostanu Kosinitza v severni Grčiji, od koder delo tudi prihaja. Washingtonski muzej je srednjeveški rokopis pridobil z nakupom na dražbi hiše Christie’s leta 2011.

"Po odkritju izvora je Muzej Biblije obvestil patriarha Bartolomeja I., voditelja Vzhodne pravoslavne cerkve, da želi vrniti rokopis," je dejala predstavnica muzeja.

Evangeliar, rokopis z vsemi štirimi evangeliji Nove zaveze, so stoletja uporabljali za liturgijo. Leta 1917 so ga med prvo svetovno vojno bolgarske sile skupaj s kakšnimi 400 drugimi rokopisnimi dragocenostmi odnesli iz samostana. V Muzeju Biblije upajo, da bodo tudi druge ameriške ustanove, ki imajo v posesti te rokopise, sledili njihovemu zgledu in dela vrnili zakonitemu lastniku. Rokopisi so razpršeni po različnih koncih, med drugim jih imajo v Univerzi Duke, Univerzi Princeton in Morganovi knjižnici.

Muzej Biblije je očitke dobil še pred odprtjem. Njegov glavni financer Green je podpornik konservativcev v Washingtonu in tudi predsednik skupine Hobby Lobby, ki je morala nekaj mesecev pred odprtjem muzeja plačati tri milijone dolarjev poravnave in se odreči 5.500 artefaktom, med drugim glinenim klinopisnim ploščicam iz Iraka. Ameriško pravosodno ministrstvo presodilo, da so bili nezakonito pripeljani v državo. Vse skupaj je sprožilo skepso glede ideoloških ciljev muzeja in provenience artefaktov, od takrat pa si v muzeju prizadevajo dokazati nasprotno.

V eni od preiskav, v katerih redno preverja provenienco del zbirke, se je leta 2018 izkazalo, da je pet fragmentov Mrtvomorskih rokopisov v washingtonskem Muzeju Biblije ponarejenih. Umaknili so jih z razstave in namesto njih razstavili tri druge fragmente znamenitih rokopisov. Leta 2021 pa je Muzej Biblije sporočil, da so po letih dogovarjanj med državama egiptovski vladi vrnili kakšnih 5000 artefaktov.

Pravkar vrnjen rokopis je nastal v poznem 10. ali zgodnjem 11. stoletju. Nekaj folijev je obarvanih s sajami dima, ki je prihajal od sveč, ponekod so sledi, ki so jih za seboj pustili prsti številnih redovnikov, ki so obračali strani. "Vsekakor gre za predmet, ki je bil v uporabi. Bil je stalen del samostanskega življenja," je dejal Jeffrey Kloha, vodja kuratorske službe v Muzeju Biblije.

Pred štirimi leti je Grška pravoslavna cerkev tožila Univerzo Princeton, da bi vrnila štiri rokopise, za katero trdijo, da so jih odnesli iz istega samostana. V Princetonu se na zahtevo niso takoj odzvali, leta 2018 pa so sporočili, da ne verjamejo, da bi bil rokopis odtujen. Leta 2015 so k vrnitvi pozvali tudi Morganovo knjižnico, Univerzo Duke in Luteransko teološko šolo v Chicagu. Zadnja je leta 2016 rokopis tudi vrnila.

Tess Davis, izvršna direktorica z Zveze za antikvitete, pravi, da je kupovanje sakralnih artefaktov tvegano, saj so večinoma namenjeni rabi v verskih skupnostih. Prav tako je na trgu presenetljivo malo podatkov o takšnih predmetih. "Kar se kaže kot še eno svarilo, zakaj je tvegano kupovati starodavno umetnost in artefakte," pravi in dodaja, da je bila večina sakralnih antikvitet odtujenih iz arheoloških najdišč, grobov ali sakralnih objektov.