Vključno s tehnologijo gradnje tovrstnih plovil, ki je vztrajala tudi v 16. stoletju, nekatere stvari pa celo do danes.

Sorodna novica Deblak iz Mure bistveno mlajši: analize so pokazale, da je iz 16. stoletja, in ne iz prazgodovine

Kot smo ta teden že poročali, so radiokarbonske analize vzorcev lesa in mahu plovila, ki ga je septembra naplavila Mura, pokazale, da to najverjetneje izvira iz druge polovice 16. stoletja. Precej drugačna datacija od prvotno domnevane (najprej so arheologi sicer z zadržki predvidevali, da bi lahko šlo za prazgodovinski deblak) pa je v drugačen kontekst postavila tudi funkcijo najdbe – več kot 11-metrsko plovilo iz izvotljenega hrasta s posebej izdelano krmno desko je bil najverjetneje zunanji plovec plavajočega mlina, broda ali ribiške ploščadi.

Ni vse v starosti najdbe, ampak je njen pomen tudi v tem, kako izpoveden manjkajoči člen predstavlja za rekonstrukcijo tistih še neznanih nam poglavij naše preteklosti. Dr. Andrej Gaspari, strokovnjak za podvodno arheologijo in antično ladjedelništvo, je ob novi umestitvi še bistveno bolj navdušen, pravi. Gre za regionalno posebnost, arheološko najdbo predmodernega, nesodobnega mlina, s proučevanjem katere bodo poskušali najti korenine nekaterih konstrukcijskih tehnik in prijemov, ki so se v nekakšnem smislu ohranili vse do danes, njihovi začetki pa očitno vodijo vse do prazgodovine.

Ogromno izdolbeno deblo, ki ga je septembra med veslanjem po Muri naključno našel poznavalec naravne in kulturne dediščine Prekmurja Ljubomir Zečević, kaže rešitve, ki jih poznamo že iz najstarejših deblakov. Takšna je na primer rešitev s čepom zatisnjenih odprtin, ki je bila namenjena nadzoru nad debelino dna v procesu izvotljenja. Gre torej za preventivne ukrepe za nadzor nad debelino dna v procesu izdelave, kar najdemo že ob koncu bronaste dobe, če ne še prej. Gre za način, pove Gaspari, s katerim so reševali težavo votlega dna debla oziroma spodnjega dela hrasta, ki ga niso mogli potem izdolbsti v zdrav les, ampak so izvotlitev zaprli z desko za tesnjenje z mahom. In to je nekaj, kar poznamo že od mezolitika. "Te rešitve so tako učinkovite in se jih ne da elegantno nadomestiti z ničimer. Podobno so kompleksni spoji v stavbarstvu iz srednjeevropskega neolitika identični današnjim spojem v pohištvu. Nekatere rešitve, ki so bile izumljene že globoko v prazgodovini, se vlečejo že dolgo. Tako imamo lastovičjo vez, vez na pero in utor, to so vse rešitve, ki so identične od pradavnine. Nekatere rešitve, kot je zaklepanje spojev, so potem nadgrajene v antiki, ampak na splošno so vse, vsi spoji znani že iz globoke prazgodovine," razloži Gaspari.

Že ob izdelavi začetne avtopsije najdbe so obstajali indici, ki so opozarjali na previdnost tako pri časovni umestitvi kot pri opredelitvi funkcije plovila, kar se je z rezultati analize lesa tudi dejansko potrdilo. Da gre lahko za mlajšo najdbo, je sprva pomislil zaradi nesimetrične oblike premca in vidnih utorov. Kot se je izkazalo, jih gre pripisati temu, da je bil plovec povezan s tandemskim plovilom. Plovilo je bilo torej verjetno plovec katamaranu podobnega plovila, pri čemer je verjetno nosil os mlinskega kolesa. Sam mlin je bil pa seveda na plovcu, ki mu v tem lokalnem okolju rečejo kump.

Gre za primerjave, ki so izvorno vezane na Panonsko kotlino in vzhodno Ukrajino, kjer so najdeni tako rekoč identični plovci iz 15. in 16. stoletja. Kot pojasni Gaspari, imamo primere iz madžarskega dela Drave, prav tako iz zgornjega toka Tise, iz romunskega pritoka Tise in z dveh lokacij v vzhodni Ukrajini. Za vse pa se zdi, da spadajo v dokaj homogen kronološki kontekst, torej čas 15. in 16. stoletja. Mnogo teh plovil je bilo sekundarno uporabljenih za plovce pontonskih mostov v vojaških operacijah, običajno proti Otomanskemu cesarstvu oziroma v obratni smeri.

Najden plovec je verjetno pripadal enemu arheološko do zdaj najstarejšemu ladijskemu oz. plavajočemu mlinu na Muri, pove Gaspari. Delovanje mlinov na Muri je verjetno urejal že leta 1346 izdan red za obratovanje mlinov na Štajerskem, omembe mlinov na Dravi v hrvaški Podravini pa dajo sklepati, da so tam obstajali že v starejših obdobjih srednjega veka. Na Muri sta bila v novem veku uporabi dva tipa plavajočih mlinov. Pri prvem je bil večji plovec z mlinarsko hišico zasidran ob bregu oziroma blizu brega, drugi, ožji plovec, ki je nosil os mlinskega kolesa in držal ravnotežje, pa na reki. Pri drugem tipu plavajočega mlina sta bila oba plovca zasidrana na reki stran od brega.

Skoraj zanesljivo izvira plovec iz odseka struge pod cestnim mostom v Radencih, saj iz višje ležečega dela struge ne bi prestal toka, ne da bi ob tem utrpel hujše poškodbe. To je seveda samo sklepanje, bi bil pa presenečen, če bi ga prinesla Mura iz Avstrije, pravi Gaspari.
Deblak oz. plovec je izdelan iz hrastovega lesa, ki je na tem območju tudi zelo razširjen (v nasprotju z Dravo, kjer so bila tradicionalna plovila vsaj za historično obdobje izdelana predvsem iz smreke, ki prihaja iz Koroške). Kot so pokazale datacije materialov, je plovec izdelan naenkrat za en mlin. Življenjska doba takšnega plovca je okoli 150 let, ocenjuje Gaspari. Do propada prihaja na meji med mokrim in suhim delom, pri plovcu pa se to ne spreminja prav bistveno, zaradi česar je spodnji del plovca tudi bolje ohranjen od zgornjega.

V okviru projekta bodo zdaj, pove Gaspari, raziskovali, kaj je izvorno tehnološkega, kje imajo sodobnejše tehnologije svoje korenine. Pri tem je bistvena izvedba prehoda dna v boke, saj se tam najbolje vidi, koliko je stara tehnologija, pojasni. "Čeprav se mah še vedno uporablja za tesnjenje. Torej spojke, s katerimi se mah učvrsti, so tradicionalne. So pa neki prijemi, ki so identični antičnim, se pravi da se ta mah prevleče s tanko deščico, ta pa se učvrsti v legi. Takšne železne spojke se omenjajo v kataloški prodaji iz graških podjetij, ki to oglašujejo v časopisih poznega 18. ali celo zgodnjega 19. stoletja." To bo zdaj zelo zanimivo raziskovati, doda. "Se pravi arheologija nečesa, kar je bilo še do včeraj etnologija, zdaj bomo pa poskušali najti korenine teh konstrukcijskih tehnik in prijemov."

Najdbo je bilo treba čim prej preseliti v dovolj varno okolje, saj se je v 14 dneh od tega, ko ga je Mura odložila na zadnje mesto, do prihoda strokovnjakov pokazalo, da propad precej napreduje. Plovec so dvignili iz mesta nahajališča, kar je bil izjemno zahteven podvig, saj je bil ne le za predmet, ampak tudi za vso ekipo izredno nevaren, nato pa ga potopili v Soboško jezero na globino desetih metrov. Tam sicer obstaja nevarnost školjk trikotničark, vendar so ga zaščitili s filcem, na tri mesece pa bodo stanje preverjali tudi z oglednimi potopi in monitoringom. Ključno je, da se zdaj pripravi dober načrt, kako z najdbo. Če se bo najdba konservirala z melaminsko smolo ali polietilen glikolom, bo treba zagotoviti sredstva in prostor za prezentacijo. Gaspari meni, da bi bila primerna razstava takega plovca, pospremljena z nadgradnjo, ne le z vidika zgodovinske predstavitve najdbe, ampak tudi umestitve v premislek o energiji in rabi vode in seveda samega prostora.