Z njo pa tudi drugi dragoceni predmeti, ki pripovedujejo o najstarejši zgodovini slovenskega prostora.

V Narodnem muzeju Slovenije so z odprtjem še zadnjega, četrtega sklopa zaokrožili stalno razstavo Zgodbe s stičišča svetov, ki popelje od obdobja prve poselitve naših krajev do visokega srednjega veka. "Dvajset let potem, ko smo podrli staro stalno razstavo, imamo prvi celovit pregled tega obdobja, ki je temeljiteje obdelan tudi v štirih razstavnih katalogih," je ob tej priložnosti dejal soavtor razstave Peter Turk.

Na novo postavljena postavitev in zraven pripadajoči katalogi so pomembni, pravi, saj imamo ob pogledu na kratke zgodovinske sinteze tega časa vedno občutek, da želijo avtorji hitro preleteti ta "temačna" obdobja, da bi prišli do ljubega jim 2. tisočletja. "Mi želimo pokazati, da to ne drži in da je najstarejša zgodovina naših krajev še kako vredna obeležbe," je poudaril Peter Turk.

To navsezadnje dokazujejo najdragocenejši predmeti muzeja, na katerih temelji postavitev (nekatere pa so si izposodili tudi iz zbirk drugih muzejev), ki niso le pomembne najdbe za poznavanje zgodovine tega prostora, pač pa je marsikateri med njimi pomembna ostalina na mednarodni ravni. Ena takih je gotovo piščal iz Divjih bab, ki kljub pomislekom nekaterih raziskovalcev, ali so luknje piščali zares delo človeka ali pa le posledice ugriza zveri, velja za najprepričljivejši dokaz o obstoju glasbe v srednjem paleolitiku.

Poleg piščali, ki je zdaj postavljena v neke vrste rekonstrukcijo jame, kjer se je ohranila vsa ta tisočletja, so tu še koščene konice iz Potočke zijalke, bakrenodobna figuralna posoda, najdena na t. i. Dežmanovih koliščih na Ljubljanskem barju in dva zlata našitka, ki sta najstarejša zlata izdelka tega prostora.

Matija Turk, ki je pripravil paleolitski in mezolitski del razstave, pravi, da je bil izbor predmetov zares velik izziv, saj hrani Narodni muzej največjo zbirko paleolitskih najdb v Sloveniji. Želel je predstaviti vsa paleolitska obdobja in predvsem pokazati, kako so se ti predmeti uporabljali.

Drobni pripovedovalci velikih zgodb
Čeprav so predmeti dragoceni pričevalci vsakega zgodovinskega obdobja, imajo pri poskusu razumevanja življenja v najstarejši zgodovini, kjer nimamo pisnih virov, posebej dragoceno vrednost.

Odločitvi, da na razstavi izpostavijo predmete, je sledilo odprtje dvorane zunanji svetlobi, predvsem pa zagotovitev varnosti in ustreznega hranjenega eksponatov. "Treba je zaustaviti oziroma vsaj umiriti proces propadanja, kar je zelo pomembno, saj predmeti sami pripovedujejo zgodbe," pravi vodja projekta Zgodbe s stičišča svetov in oblikovalec razstav Gorazd Lemajič. Za vsak del razstave so tako uspeli pridobiti nove vitrine, v katerih eksponatom omogočajo varno okolje. Poslopje narodnega muzeja je staro že 130 let in njegovi zidovi ne morejo zaustaviti zunanjih vplivov, nihanja vlage in temperature pa negativno vplivajo na eksponate, pojasnjuje.

"Danes je za nas praznični dan," je ob odprtju Najstarejših zgodb s stičišča svetov dejala direktorica muzeja Barbara Ravnik. Z odprtjem zadnjega sklopa stalne razstave se tako zaključuje zgodba, ki so jo začeli pred sedmimi leti. Osvetljevanje posameznih sklopov niso kronološko zastavili, pač pa je bil prvi namenjen rimski dobi, saj so s tem pospremili obletnico Emone, sledila sta železnodobni sklop in pa srednji vek. Sklepajo jo torej s časovno najbolj oddaljenim obdobjem, življenjem paleolitskih nomadskih lovcev in nabiralcev, obdobjem poselitve ozemlja Slovenije in začetka pridelovalnega gospodarstva v mlajši kameni dobi ter velikih sprememb, ki so jih prinesli bakreno- in bronastodobni metalurški dosežki.