Tiste, ki imajo v domači zbirki njegovo umetnino, v Narodni galeriji prosijo, da jim to sporočijo. Izbor najboljših del bodo tudi razstavili.

Štrekelj (1916–1975) se je rodil v Glincah pri Ljubljani, umrl je v Ljubljani. Bil je izrazit figuralik, predvsem je upodabljal dekliške, redkeje moške figure. Ustvarjal je v kamnu, žgani glini, mavcu in bronu.

Po opravljeni šoli za gluhe otroke je med letoma 1932 in 1935 na srednji tehniški šoli obiskoval oddelek profesorja Franceta Kralja. Leta 1938 je bil sprejet na Akademijo za likovno umetnost v Beogradu. Študij je prekinil zaradi vojne in se vrnil v Ljubljano, kjer je delal v kamnoseštvu na Žalah in finančno podpiral boj proti okupatorju. Po vojni se je vpisal na ljubljansko akademijo, kjer je bil njegov profesor Frančišek Smerdu. Leta 1949 je končal kiparsko specialko pri Borisu Kalinu, piše na spletni strani Narodne galerije.

Avtor Spomenika talcem v ljubljanski Rožni dolini
Štrekelj je obvladal predvsem obdelavo kamna in klesanje svojih kiparskih osnutkov v kamen mu je marsikdaj zaupal Smerdu. V 50. letih preteklega stoletja je Štrekelj naredil svoja najboljša dela in leta 1957 sta s slikarjem Florisom Oblakom imela skupno razstavo v Jakopičevem paviljonu. Prijateljeval je s Stojanom Batičem in mu leta 1962 pomagal pri izdelavi Kidričevega spomenika v Mariboru. Štrekelj je avtor Spomenika talcem v ljubljanski Rožni dolini ob Večni poti.

Kot so še zapisali v Narodni galeriji, je kiparja zaznamovala senzorna specifika, saj je pri sedmih letih popolnoma oglušel. Poskušal se je preživljati z občasnimi naročili, a živel je v pomanjkanju. Pomagali so mu tudi člani društva gluhih in kolegi umetniki. Umrl je v nesreči pri prečkanju železniške proge v Tivoliju.