Izkopavanja je s ceremonialno prvo lopato prsti začel norveški minister za podnebje in okolje Sveinung Rotevatn; delo na terenu naj bi po trenutnih ocenah trajalo okoli pet mesecev.

Ker se je mudilo, se niso smeli prenagliti
Leta 2019 so poskusna izkopavanja pokazala, da je ladijska kobilica pod zemljo tako rekoč nedotaknjena, da pa je sicer les v že zelo slabem stanju. Rotevatn je na včerajšnji slovesnosti poudaril, da imajo pod nogami najdbo mednarodnega pomena in da je hitro izkopavanje ključnega pomena: "Artefakt je izjemno občutljiv za spremembe okolja in človeške posege; zavedamo se, da je v pospešenem postopku razpadanja. Zato je bilo nujno počakati, da je vlada zagotovila sredstva za preprečevanje razkroja in zavarovanje odkritja in potenciala za nove ugotovitve."

Tekma s plesnijo
Za poslednje počivališče vikinške ladje (in njenega lastnika) se je izkazala kmetovalna površina v regiji Oslofjord na jugovzhodu Norveške – to je isto območje, kjer so Norvežani pred več kot stotimi leti odkopali danes slavni razvalini vikinških ladij Oseberg in Gokstad.

Arheologi Norveškega inštituta za raziskave kulturne dediščine (NIKU) so obris ladje opazili med rutinsko georadarsko preiskavo območja v letu 2018. Najprej so sklenili, da je artefakt najvarneje pustiti, kjer je: premočeni ostanki lesa pogosto začnejo razpadati, ko se posušijo, zato se stroka pogosto odloči, da bo najdbo samo dokumentirala, ne bo pa je izkopala. (Voda dejansko pomaga ohranjati strukturo razpadlega lesa.) A je že naslednje leto analiza vzorca lesa z ladje pokazala, da ga je napadla plesen in da je v veliko slabšem stanju, kot so kazale slike. Čas je bil torej za reševalno misijo. Če hočejo ladjo rešiti, bodo morali vodo postopoma nadomeščati s prezervativi, kot je denimo polietilen glikol.

Grob neznanega veljaka
Ladjo so Vikingi pokopali v okviru pogrebnih slovesnosti, kakršne so prirejali le za najpomembnejše posameznike – ljudi, ki bi bili danes primerljivi s kralji in kraljicami. Čisto mogoče je, da je za zdaj še neznani lastnik ladje Gjellestad živel v približno istem obdobju kot tista dva, ki sta bila pokopana z ladjama Oseberg in Gokstad. To samo še dodatno utrjuje teorijo, da je bilo to ozemlje v vikinških časih jedro moči in oblasti.

Samo pol metra pod površjem
Originalno je bila ladja gotovo pod veliko pogrebno gomilo, ki pa so jo v naslednjih stoletjih sploščili plugi kmetovalcev. Knut Paasche z NIKU-ja je za časopis Forbes pojasnil, da bodo arheologi ves prvi mesec samo odstranjevali zgornje plasti zemlje s stroji. A že ta uvodna faza lahko prinese kako presenečenje: "Ladja ni zakopana globoko, morda samo okoli pol metra, zato je čisto mogoče, da bodo tik pod površjem predmeti, kot so nakit, žeblji ali kosi orožja."

Posameznika, ki je bil dovolj pomemben za pokop z ladjo, so namreč za pot v onstranstvo opremili z vsem, kar bi lahko potreboval. V preteklosti so na podobnih najdiščih odkopali sani, šotore, postelje, konje, pse in podobno. Če je bil pokopan moški, je bilo gotovo z njim pokopano tudi orožje. Ne glede na spol pa bi pokojnik na zadnjo pot dobil tudi veliko hrane, pripomočkov in posod za pripravo jedi in osebni nakit.

Po uvodnem delu s stroji se bodo strokovnjaki lotili počasnejšega, a natančnejšega ročnega izkopavanja. Paasche upa, da bodo na eni ali drugi strani kobilice našli vsaj kak cel, nedotaknjen del palube. "Razpadli del lesa je verjetno v prsti pustil temnejšo sled."

Novo znanje o starih ladjah
Pred najdbo ladje Gjellestad smo poznali samo tri ohranjene vikinške ladje od verjetno več stotih, kolikor jih je krožilo okrog današnje Norveške. Ostanke ladij Oseberg, Gokstad in Tune si lahko danes ogledate v Muzeju vikinških ladij v Oslu.

Zaradi razmeroma majhnega števila znanih razbitin imajo arheologi za Gjellestad seveda velike upe: "Če hočemo bolje razumeti in pojasniti vikinško obdobje, moramo razumeti njihove ladje. Bile so ključnega pomena za trgovino in širjenje vpliva. Redko dobimo kako priložnost, da bi izvedeli še kaj novega."

Upajo na jambor, na ostanke telesa pa ne več
Prej omenjeno lansko poskusno izkopavanje je na primer že obrodilo sadove. Oblika kobilice je arheologom povedala, da gre sicer za ladjo iz vikinških časov, ki pa je drugačna od doslej znanih ladij. "Na prvi pogled je precej manjša, a to se bo morda izkazalo za neresnično, ko odkopljemo malo več. Takrat bomo tudi vedeli, za kakšno vrsto ladje je sploh šlo. Radi bi našli del jambora. Če je jambor ohranjen, bomo lahko določili, ali je šlo za jadrnico," je pojasnil vodja projekta Christian Løchsen Rødsrud.

Ne obetajo pa si, da bodo lahko osebno "spoznali" pokojnega vladarja ali vladarico. Kosti se najbolje ohranijo v prsti, ki je bogata s kalcijem, kar pa tamkajšnja mulj in pesek nista. Morali se bodo zadovoljiti z analizo zemlje, ki bi lahko pokazala sledi lipidov iz razpadlega človeškega telesa. Tudi kupček železnih predmetov ali nakita bi lahko nakazal, kje je počival pokojnik.

Čisto mogoče pa je, da tudi teh predmetov ne bo: slike z radarja so pokazale, da je bila zemlja okrog osrednjega dela ladje na neki točki premaknjena – obstaja možnost, da so ladjo nekoč v preteklosti že izropali. V vsakem primeru pa so predmeti ob ladijskem premcu in krmi tam, kjer so jih odložili pred tisočletjem – in že to bo najbrž dovolj, da bomo dobili kake informacije o lastniku Gjellestada.