Kar trije evropski vladarji so leta 1821 z več kot šeststo gosti skoraj pet mesecev bivali v majhni prestolnici dežele Kranjske, kamor je Sveta aliansa prišla urejat evropsko politiko. Cesto dveh cesarjev so pozneje poimenovali v spomin na srečanje med ruskim carjem Aleksandrom in avstrijskim cesarjem Francem v paviljonu, ki so ga cesarju Francu, ki je bil navdušen lovec, za njegov rojstni dan podarili meščani Ljubljane, da bi se med lovom na okoliške race v prijetni senci paviljona lahko odpočil.

Ko danes meščani pomislijo na cesto tako uglednega imena, je večinoma ne povezujejo z obiskom dveh cesarjev, pač pa s cesto, ki vodi do odlagališča odpadkov.

Sorodna novica Ponatis študije o ljubljanskem kongresu, ko so mesto obiskale "kronane glave"

Sveta aliansa si za kraj srečanja izbere Ljubljano
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe.

Ko jim ga je uspelo zatreti, so ugotovili, da bo treba za vzpostavljanje reda in miru ter ohranjanje tradicionalnih razmer vložiti kar veliko energije in prizadevanj. Ustanovili so Sveto alianso, zvezo, ki bo v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so se začeli srečevati na kongresih in tako je leta 1821 mesto takega srečanja postala tudi takrat še majhna in neznana Ljubljana.

Pred prihodom v Ljubljano se je Sveta aliansa srečala na kongresih na Dunaju, Aachnu in Opavi. Ljubljana je bila ravno dovolj velika, da se diplomati niso dolgočasili, hkrati pa ni premogla toliko zabave, da ne bi mogli zbrano delati. Določeno vlogo je gotovo odigrala geografska lega, saj je bil kongres sklican zaradi nemirov na Apeninskem polotoku. Najprej je bila sicer v izboru Gorica, a ker tam ni bilo dovolj potrebne infrastrukture, je bila sprejeta odločitev za Ljubljano.

Treba pa se je bilo tudi izogibati prestolnicam držav, z izbiro manjših krajev naj bi se namreč lažje ohranjala enakopravnost med člani kluba velesil. Vladarji in politiki so morali reševati težave, ki so nastale v Italiji, najprej upor v Neapeljskem kraljestvu, nato še v Piemontu, ob koncu kongresa pa je izbruhnil še upor v turškem cesarstvu. Tako je mala kranjska prestolnica, za katero so prej slišali le redki v tedanji Evropi, za dobre štiri mesece postala središče evropske politike.

V mesto prišlo okrog 630 gostov, za katere je bilo treba priskrbeti prenočišče in prehrano
V začetku januarja leta 1821 pridejo v Ljubljano glavni politični akterji kongresa: avstrijski zunanji minister knez Metternich, ki se je nastanil v Zoisovi hiši, kjer je v preteklosti že bival in bil nad njo in lastnikom navdušen, in nato še avstrijski cesar Franc z ženo, ki sta se nastanila v Deželnem dvorcu.

V vsem sijaju se je pripeljal ruski car in se naselil v škofijskem dvorcu, škof pa se je preselil v semenišče. Revni neapeljski kralj je v Ljubljani živel na račun svojega sorodnika avstrijskega cesarja Franca I., zato so ga naselili v stanovanju trgovske vdove Marije Lepušič v Gosposki ulici. Največji sta bili avstrijska in ruska delegacija. Delegacije so obsegale visoke politike in častnike ter tudi kuharje in slaščičarje, služabnike in zdravnike. Rusi so imeli s sabo tudi lovce. Za religiozne potrebe so prišli z njimi tudi katoliški in pravoslavni duhovniki.

Skupaj z dvorom so se z Dunaja za čas kongresa preselili tudi visoki predstavniki drugih držav, ki se sicer kongresa niso uradno udeleževale – Danske, Portugalske ter Združenih držav Amerike. Dogodek je bil pomembna poslovna priložnost za tovarnarje, da so lahko sklepali posle z ljudmi od vsepovsod, pa za posestnike in obrtnike – draguljarje, zlatarje in srebrarje.

V času kongresa je bilo treba poskrbeti tudi za varnost. Ugledne goste je poleg oficirjev in drugih straž čuvalo še 274 vojakov in oddelek ostrostrelcev. Vso to množico gostov je bilo treba naseliti po ljubljanskih stanovanjih; kajti nekih prostorov za popotnike v smislu današnjih hotelov v Ljubljani takrat še ni bilo. In mnogi stanodajalci so z visokimi najemninami veliko zaslužili.

Meščane bolj privlači zunanji blišč kongresa kot politično dogajanje
Sam politični potek kongresa je šel mimo meščanov skoraj neopažen in jih tudi ni zanimal, zato pa so toliko bolj spremljali in hkrati soustvarjali zunanji blišč. Svojo radovednost so lahko tešili ob številnih paradah, slavnostnih sprevodih, slovesnih mašah in drugih dogodkih, ki so bili vzrok za slavje. Monarhom v čast so na Kapucinskem trgu prirejali vojaške parade, ki so bile vedno pospremljene z velikim številom navdušenih gledalcev. Na plesih in kulturnih prireditvah ni smel manjkati nihče, ki je v mestu kaj pomenil. Vladarji niso bili vedno prisotni, zato pa je bil tem bolj družaben avstrijski zunanji minister Metternich.

Pisatelj Ivan Tavčar v knjigi Izza kongresa piše, da je knez Metternich prirejal tudi t. i. damske večere. Na čaj ali večerjo je k sebi vabil domače in tuje dame. V njihovi družbi je bil Metternich "kakor petelinček med piškami". Ni bil pa sam med njimi, vedno je povabil še kakšnega mladega plemiča, da mu je delal družbo. Na damskih večerih je včasih prišlo tudi do prepirov med ženskami, in o tem so se Ljubljančani potem še dolgo pogovarjali.

Naporna vloga gostiteljev se je ves čas mešala z zunanjim bliščem kongresa, politični del je navadnim ljudem ostajal prikrit. Obveščeni so bili le toliko, kot se je zdelo primerno upravljavcem Evrope, v glavnem preko cenzuriranih poročil v nemških časopisih. Vladarji si niso želeli podanikov, ki bi se ukvarjali s politiko.

Za Ljubljano v 19. stoletju je veljalo, da bi bila kar lepo mesto, če bi kdaj prenehalo deževati
Ker je v prvi polovici 19. stoletja precejšen del zabav potekal na prostem, so veliko pozornost posvečali vremenu. Za Ljubljano v 19. stoletju je veljalo, da bi bila kar lepo mesto, če bi kdaj prenehalo deževati. Kar tretjina dni na leto je bila deževnih. Ker pa je bilo v času Ljubljanskega kongresa nadpovprečno sončno in suho ter tudi toplo vreme, kot izvemo v dnevniku Henrika Coste, kronista kongresa, publicista in zgodovinarja, so v tem času v Ljubljani vreme poimenovali kar "vreme treh cesarjev".

Kaj početi v Ljubljani v začetku leta 1821?
Za množico gostov je bilo treba poleg zabav in slovesnosti organizirati razne dejavnosti. Tako so mnogi gospodje odhajali na lov v okoliške gozdove in na Barje, gospe na oglede znamenitosti. Radi so se sprehajali po zelenih kotičkih Ljubljane. Že od časa Ilirskih provinc je Ljubljana imela urejen prvi mestni park – Lattermanov drevored – v današnjem Tivoliju.

Metternich je po lastnem pričevanju očitno zelo užival na sprehodih v zelenju in ob pogledih na alpske vrhove. Tudi za ruskega carja in avstrijski cesarski par je bila to priljubljena točka za sprostitev. Kako zaspano dogajanje je bilo za mnoge udeležence takrat v Ljubljani, priča tudi dogodek, ko je sredi februarja prišlo v dimniku hiše št. 10 do požara, vnele so se namreč saje. Gašenje požara, ki so ga sicer hitro pogasili, so z zanimanjem do konca gledali – cesar in car, modenski vojvoda in še nekateri drugi grofje.

Edini spomenik v spomin na kongres pri nas
Avstrijski cesarski par se je še najbolj vneto udeleževal raznih organiziranih obiskov in ogledov. Tako sta se 16. maja odpravila na izlet v Dol pri Ljubljani, do katerega sta s kočijo potrebovala kar dve uri. Tja ju je namreč povabil vzgojitelj njunih otrok baron Erberg. Ogledala sta si njegov dvorec z znamenitimi zbirkami in botanični vrt ter okolico. V spomin na ta obisk so še istega leta postavili edini spomenik v spomin na kongres pri nas. Spomenik je, razen sklede na vrhu, ki je iz rdečega marmorja, v celoti izklesan iz okoliškega ihanskega sivega apnenca.

Po odhodu vladarjev in množice tujcev se je v Ljubljani spet naselil mir. Med meščani je skoraj petmesečna prisotnost evropske noblese pustila velik pečat in ostale so številne zgodbe – resnične in neresnične, ki so še dolgo odmevale v mnogih pogovorih.

^{Tatjana Markošek je scenaristka in urednica na Televiziji Slovenija.}