Zvonik, ki je bil visok 96 metrov, je bil sicer nekoliko manj znan simbol gotske notredamske katedrale kot zvonika s horizontalnim zaključkom ob glavnem vhodu, ki sta sicer nižja, visoka 69 metrov. A bil je izjemna kamnoseška mojstrovina.

Priostreni zvonik, ki je stal do tistega usodnega 15. aprila 2019, ko je katedralo zajel požar, sicer ni bil izvirni stolp. Prvotnega, ki se je vzpenjal do višine 78 metrov, so namreč konec 18. stoletja odstranili, saj ga je načel zob časa in je grozilo, da so bo zrušil. Zvonik, kot smo ga poznali, je načrtoval arhitekt Eugène Viollet-le-Duc. Čeprav bi moralo biti drugače. Postavitev novega zvonika so sprva zaupali arhitektu Jean-Baptiste-Antoinu Lassusu, specialistu za poustvarjanje srednjeveške arhitekture, vendar je leta 1857 umrl.

Obnova ali svobodna interpretacija zvonika?
Tokratno rekonstrukcijo so spremljala tudi določena nestrinjanja. Ali naj se dosledno poustvari prejšnji zvonik ali naj se arhitektom dovoli, da predlagajo kakšne inovacije v videzu. Biro Foster + Partners si je, denimo, zamislil stekleno streho ter zvonik iz jekla in stekla ter brez elaborirane ornamentike. Stekleno streho so predlagali tudi arhitekti iz dijonskega biroja Godart + Roussel, na streho na prvotni lokaciji stičišča glavne in prečnih ladij pa bi stal minimalistični zvonik iz stekla in bakra. Nekoliko bližje gotskemu slogu je bil studio Fuksas, vendar pa bi bil zvonik steklen in ponoči osvetjen, tako da bi katedrala učinkovala kot svetlobni žarek.

Kakor koli, na koncu je bilo odločeno tako, kot je predlagal francoski arhitekt Jean Nouvel. Menil je, da je bil zvonik integralni del katedrale in da je zato edino prav, da rekonstrukcija sledi obliki iz 19. stoletja.

Naključje rešilo kipe z zvonika
Naključje je sicer hotelo, da požar aprila 2019 ni popolnoma uničil vseh elementov zvonika. Že prej je bilo namreč načrtovano restavriranje zvonika in ravno štiri dni pred požarom so z njega odstranili 16 skulptur, ki so obkrožale njegovo vznožje. Skulpture so bile razdeljene v štiri skupine in vsaka skupina štirih kipov, postavljenih v vrsto, je bila obrnjena v eno od strani neba. Gre za skulpture 12 apostolov ter za kipe, ki predstavljajo simbole vsakega od evangelistov. Apostoli zrejo onkraj strehe v mesto. Izjema je sv. Tomaž, zavetnik arhitektov, čigar obrazne poteze posnemajo obrazne značilnosti Viollet-le-Duca in je obrnjen proti zvoniku, kot bi opazoval svoje delo.

Kipi so torej po naključju ušli ognjenim zubljem in jih bodo lahko namestili nazaj. Uničeni pa so bili zvonovi v zvoniku. V njem so bili sicer manjši, tako imenovani sekundarni zvonovi in sploh je imel zvonik iz 19. stoletja primarno ornamentalno funkcijo. Glavni, ki so požar prestali, pa visijo v obeh sprednjih zvonikih. Zanimivost, povezana z zvonovi, je, da ima vsak od njih ime. Znano je, da so imena imeli že vsaj v 13. stoletju. Nekateri so poimenovali po svetnikih, nekateri pa po uglednih posameznikih, ki so bili patroni posameznega zvona.

Veriga prenašanja vzorov
Novi zvonik naj bi torej sledil vzoru predhodnika. A tudi ta ni bil popolnoma izviren, ampak je sledil določenim vzorom. Viollet-le-Duca naj bi navdihnila katedrala v 0rléansu, zvonik le-te pa je sledil vzoru katedrale v Amiensu. Tako je notredamska katedrala tudi izraz plodne kulturne izmenjave.

Sorodna novica "Pri Notre-Dame so prvič tako eksplicitno povezali politično in nebeško moč"

Victor Hugo rešil Notre-Dame?
Ko govorimo o zvoniku, moramo seveda omeniti knjigo Victorja Hugoja Notredamski zvonar. Ne zgolj zato, ker glavni lik knjige živi v zvoniku. Victor Hugo je namreč veliko prispeval k ohranitvi katedrale. Med francosko revolucijo je bila namreč močno poškodovana, in ko je bila vrnjena Katoliški cerkvi, je bila v precej slabem stanju. Prav katedrala je Hugoja navdihnila za pisanje knjige, ki je izšla leta 1831, in opisu arhitekture je namenil tudi veliko prostora. Knjiga pa je pripomogla tudi k zavedanju Parižanov o pomenu katedrale in prizadevanjem za njeno obnovo.