Prav 1. oktobra leta 1943 se je za težkimi zagrnjenimi zavesami v svečano osvetljeni in skrbno okrašeni dvorani Sokolskega doma v Kočevju začel Zbor odposlancev slovenskega naroda oz. kočevski zbor.

Ob tej priložnosti je Središče za javno zgodovino v sodelovanju s programsko skupino Slovenska zgodovina na Oddelku za zgodovini na Filozofski fakulteti UL pripravilo dokumentarno oddajo, v kateri o pomenu zbora in okoliščinah spregovorijo dr. Kornelija Ajlec z Oddelka za zgodovino, FF UL, dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino, FF UL, dr. Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino, dr. Jure Gašparič z Inštituta za novejšo zgodovino, Ivan Kordiš s Pokrajinskega muzeja Kočevje, pa tudi pričevalci Tone Prelesnik, Dušan Smola in Boštjan Fabjan, sin soboslikarja Antona Fabjana.

Volitve, kakršne bi zaman iskali drugje po okupirani Evropi
Med drugim so spregovorili o tem, kakšen je pomen zbora, ki ga nekateri vidijo kot prvi slovenski parlament, drugi pa kot propagandno dejanje brez resnične teže, pa tudi o tem, zakaj se je slovensko odporniško gibanje v tako nevarnih okoliščinah sploh lotilo organiziranja volitev, kakršne bi zaman iskali drugje po okupirani Evropi.

Kočevski zbor v navezavi z AVNO-jem je v Evropi neke vrste unikum, pravi Kornelija Ajlec. "Zlasti zato, ker so se druga odporniška gibanja navezovala na begunske vlade, ki so bile po večini v Londonu. Tam je bilo približno 15 begunskih vlad, ki so skupaj z britansko obveščevalno službo in zavezniško vojsko tudi koordinirale odporniško gibanje. Potrebe po predstavniškem telesu ni bilo. Bila je teza, da se bodo vlade po razpadu nacistične Nemčije in fašistične Italije vrnile na svoje ozemlje, kjer se bo nadaljevala normalna parlamentarna demokracija. V Jugoslaviji pa imamo primer, kjer je sočasno z vojno, bojem proti okupatorju, potekal tudi boj za oblast med rojalistično vlado, ki je bila podobno kot begunske vlade v Londonu (in je tudi usmerjala svoje odporniško gibanje, to je bilo četniško gibanje), in pa komunisti, ki so znotraj Jugoslavije razvili svoje odporniško gibanje in mu začeli postavljati tudi državne temelje."

Kot pove Božo Repe, se je v Sloveniji ljudska oblast, kot si ji rekli, začela graditi na osvobojenih ozemljih. Najprej že spomladi 1942, potem pa zlasti leta 1943, po kapitulaciji Italije. "Tako so začeli nastajati organi oblasti in Kočevski zbor naj bi bil kot neko predstavništvo eden osrednjih. Na Jugoslovanski ravni pa Protifašistični svet NOJ. Torej v obeh primerih je šlo za neke vrste parlament."

Ustanovitev tega parlamenta po kapitulaciji Italije, ko je slovenska partizanska vojska nadzorovala razmeroma veliko osvobojeno ozemlje, še zdaleč ni bila preprosta. Toliko bolj, ker osvobodilnemu gibanju nikakor ni šlo samo za vzpostavitev oblastnega organa, ampak so velik pomen pripisovali temu, da poslance parlamenta dejansko izvolijo na, vsaj za vojne razmere, zelo demokratičnih volitvah.

"Kjer je bilo možno, so si prizadevali, da pride do izraza ljudska volja."
Kot pove Bojan Godeša, je bila želja, da je čim bolj demokratično in potrjeno vse, kar se bo sprejelo. "Že takrat pa so se zavedali, da tako kot v mirnodobnih pogojih to ne bo mogoče. Kljub vsemu si prizadevajo, da se tam, kjer je mogoče, izvedejo stvari na čim bolj demokratičen način. Pri volitvah so vzeli organizacijsko strukturo Osvobodilne fronte. Bile naj bi tudi na Primorskem, ki jo je ob kapitulaciji Italije zajela vseljudska vstaja. Manj je bilo pa možnosti v nemškem delu, ker je nemška okupacijska cona normalno delovala naprej in je bilo odporniško gibanje vendarle v manjši meri razvito. Iz tistih predelov so sprejeli le določene delegate, ki so bili delegirani in ne izvoljeni. Kar je bilo glede na razmere logično. Dejanju so želeli dajati vseslovenski značaj. Kjer je bilo možno, pa so uvedli volitve in kar se da, so upoštevali to, da pride do izraza ljudska volja."

Čeprav volitve v Kočevski zbor v marsičem niso ustrezale današnjim standardom, je bila tovrstna izvolitev predstavniškega telesa, ki so ga sestavljale tako ženske kot moški iz raznovrstnih socialnih slojev v vojnih razmerah izredno pomembna in je odigrala ključno vlogo tudi na povsem simbolni ravni, ki je navsezadnje bistvena za vsak parlament.

Jure Gašparšič spomni, da volitve niso samo matematični izračun oz. postopek podeljevanja glasov in zrcaljenje tega v parlamentu, ampak so volitve simbiotični ritual prenosa oblasti. "Kakršne koli že so, so izjemno pomembne v vsakem sodobnem oblastnem sistemu. Poleg tega sodobni parlamenti so tudi deskriptivna reprezentacija, kar pomeni, da so ljudje, ki sedijo v parlamentu, odslikava ljudstva, ki ga predstavljajo. V idealnem parlamentu imamo kmete, obrtnike, delavce, intelektualce ... V Kočevskem zboru, ki je bil več kot 500-članski (bilo je 572 odposlancev), so bili iz različnejših plasti. Sporočilo, da gre za organ, ki ni združba ozke koncentrirane elite, ampak predstavlja širše plasti prebivalstva, je izjemno pomembno."

Po besedah Kornelije Ajlec se je že ob koncu leta 1943 izkazalo, da jim je to dajalo tudi legitimnost na mednarodnem parketu s tem, ko so Narodnoosvobodilno gibanje leta 1943 veliki trije tudi priznali kot edino odporniško gibanje v Jugoslaviji. "To je bilo zelo pomembno, kajti na podlagi tega spoznanja je narodnoosvobodilna vojska začela dobivati mednarodno pomoč, zlasti Britancev. Poleg tega pa je postala tudi sogovornik v pogajanjih glede povojne ureditve sveta. To je pomenilo, da je morala tudi begunska vlada z njimi sodelovati in na podlagi tega sodelovanja tudi s pritiski zaveznikov pride do oblikovanja skupne rojalistično-partizanske vlade, t. i. vlade Tito-Šubašič."

Lekcija o simboličnem pomenu volitev
Če je kočevski zbor v povezavi z II. zasedanjem AVNOJ-a tako odigral pomembno zgodovinsko vlogo in pomagal tlakovati pot k ustanovitvi nekdanje države, pa nam je pogled na to, kakšne napore so naši predniki vložili v to, da so celo sredi vojne vihre organizirali volitve, da bi vzpostavili politično telo, ki bi imelo legitimnost, je opomin tudi danes, ko razočarani nad pomanjkljivostmi parlamentarne demokracije nad volitvami samo zamahnemo z roko, s pripravljenim projektom spomnijo v Središču za javno zgodovino. "Slišanih glasov je morda več kot kadar koli v preteklosti, ampak parlamentarna demokracija kot predstavniški sistem pa je seveda v krizi. Sodobnih kompliciranih družbenih mehanizmov ni mogoče obvladovati oz. nihče se še ni domislil mehanizma, kako bi jih upravljal, če ne preko sistema predstavniške parlamentarne demokracije. Zato je zelo pomembno, da ta koncept še naprej podpiramo, vanjo verjamemo, hodimo na volitve in razumemo, kaj pomeni odhod na volišče. To ni zgolj prispevek k matematičnemu izračunu sestave parlamenta, ampak simboličen ritual predaje oblasti. In tega so se še kako zavedali med drugo svetovno vojno. Danes pa žal ugotavljamo, da se tega ljudje in tudi oblast premalo zavedajo," pove Gašparšič in poudari pomen izvajanja tega rituala.

Več pa v priloženem videu.